V Šentvid čez Polhograjce

Včasih so zgodbe z rutinskih transferjev celo zanimivejše od same poti. Na jutranji avtobus za Polhov Gradec sem šel kar z domače avtobusne postaje. Presenetilo me je, da je bil poln hribovcev, ki so imeli, kot sem izvedel kasneje, podobne namene kot jaz: prečiti Polhograjsko hribovje. Samo smeri so bile različne: eni so šli v Škofjo Loko, drugi v Podutik, tretji v Medvode in jaz v Šentvid.

»Eno do Bel’ce, prosim. A za psico je brezplačno?« Brez odgovora. Šofer je kakšne pol minute tapkal po občutljivem zaslonu, a brez uspeha. Da Belica ni vnešena, je rekel. »Potem pa zaračunajte do Dvora.« Dva trideset sem plačal s petakom. Pomencal je. Zagodrnjal je. Potem je z izvedbo raztezne vaje za desno stran spodnjih hrbtnih mišic segel v desni žep, ki je bil očitno preozek, zato je iz njega komaj izbezal kovanca za pol evra in dvajset centov. Potem je izvedel še raztezno vajo v drugo smer in pobrskal po levem žepu. Našel je evro.

Ob tem je ves čas komuniciral s potnikom, ki je sedel v tretji vrsti. Ugotovila sta, da drobiža nima ne eden ne drugi. Ostali potniki so bili za zagato nezainteresirani, čeprav smo na postaji stali že kakšni dve minuti. Predvideval sem, da se bom peljal brezplačno. Ampak ne, petaka je pospravil, drobiž mi je dal in me poslal na sedišče, rekoč nekaj po bosansko, česar nisem razumel.

Nismo se peljali daleč. Zavil je na prvo bencinsko črpalkoin s potnikom iz tretje vrste sta nekaj časa razglabljala kje ustaviti. »Menda mu ni zmanjkalo nafte,« sem si mislil. Medtem sem že ugotovil, da bi lahko plačal tudi z Urbano, a šoferju niti na pamet ni prišlo, da bi predlagal tudi to možnost. Vozilo je zapustil,motor je tekel. Vrnil se je čez minuto ali dve in mi v dlan spustil evrski kovanec. Zadovoljni izraz na njegovem obrazu je pravil: »Vidite, vse se uredi, če se hoče.«

Nekaj težav mu je povzročilo manevriranje skozi ozek prostor mimo avtopralnice – brez kopilota v tretji vrsti mu ne bi uspelo. Ko to tamo peva po slovensko.

V Belici je gladko peljal mimo postaje, čeprav sem stal pred vrati. Ko je to ugotovil, me je skoraj ubil, ker je zabremzal na črto. Ampak sredi ničesar nisem hotel ven, zato je po posvetu s potnikom iz tretje vrste nameraval do postaje zapeljat kar vzvratno. »Ne, ne,« sem ga miril. »Saj lahko izstopim tudi v Dvoru.«

Od tam sem šel čez Grmado …

… do Sv. Katarine in na Toško čelo, kjer sem uničil golaž in ogromen flancat.

Spustil sem se v Šentvid, po tisti blatni vlaki, ki se vleče še z biciklom, kaj šele peš. Teren je idealen za ciklokros in noro je, da se ljudje tam vozijo z enduro bajki.

Vožnja z avtobusom domov je šla bolj gladko. Srečal sem kopilota iz tretje vrste. Spustil se e v Podutik. Kot se je izkazalo, je voznik LPP. Kramljala sva dokler naju ni zmotila starejša teta, ki je rinila točno na sedež, kjer sem imel nahrbtnik in pod katerim je ležala Pippa. »Gospa, psica leži pod sedežem.« Zlovoljno je vseeno ritensko rinila na sedež. Pritoževala se je, ker imam psa. Rekla je, da psi ne smejo na avtobus. Potem se je usedla na enega izmed vsaj desetih prostih sedežev.