V partizane: Baza 20

Na poti v Belo krajino sem si rekel: »Glej, glej, tu desno se gre na Bazo 20. Kako je mogoče, da sem nazadnje na kraljevski dolenjski klanec pedala gonil še kot adolescent?« Ker je preveč od rok. Kdo bi gonil več kot 60 kilometrov daleč do klanca druge kategorije, kjer lahko na vrhu samo obrne in gre nazaj? Da bi šel pol poti z avtom, se mi pa tudi ne zdi smiselno, a o teh pridržkih morda kdaj drugič.

Z vetrom

Vedel sem, da mi ne bo lahko. Nazadnje sem bil resno na kolesu pred štirinajstimi dnevi in obetal se je zahodnik. Tja grede je bil dobrodošel spremljevalec, a človek ga ima raje nazaj grede, poleg tega sem vedel in o tem celo pot razmišljal, da se bo veter krepil in pozno popoldne dosegel vrhunec s hitrostjo okoli 15 kilometrov na uro v smeri približno 180 stopinj glede na moj nos.

Po že oguljeni poti skozi Luče, Krko in Žužemberk sem ga ves čas netil na veliki šajbi. To je vzbujalo varljiv občutek, da mi leti, sploh ko sem padel mimo dveh ali treh kolesarjev, ki so se že oblekli v zimske cunje, kot da smo že novembra.

Neudobno – novembra

No, ko sem se v Soteski preselil na desno stran Krke in zavil naravnost proti jugu in je zahodnik pod strmimi pobočji Kočevskega Roga izgubil svojo moč, sem se začel soočati z realnostjo. Kot takrat, ko s premalo kilometri v nogah prvič pridem na rundo s fantiči, ki celo zimo gledajo Zwift ali z lučkami v nedogled naskakujejo ljubljanski grajski grič. Da to res počnejo, sem letos izvedel po nekaj pivih. Vseeno se nisem počutil tako slabo. Čas vzpona na Bazo 20 je sicer podpovprečen in v primerjavi z Brajkovičem naravnost smešen – preden bi prišel gor, bi bil Jani v boljših časih že dol.

Forme ni, a sem pedale tlačil v prenosu 36-24 s kar zgledno kadenco, ravno toliko prehitro, da mi je bilo nekoliko neprijetno. Izven cone udobja, se reče danes, ko se živi samo še izven ali globoko v coni udobja, nikoli pa ne v sozvočju z zdravo pametjo.

Zanikrn klanec

Vso pot sem pa razmišljal, da je to gotovo eden najbolj zanikrnih klancev v Sloveniji, kamor kolesar rine samo, če nima nobene boljše možnosti. Ne nagradi niti z razgledi niti z dobro podlago niti z gostilno na vrhu niti s spustom. Ena sama žalost na razpokanem asfaltu med zdaj že golim drevjem, na vrhu pa prazno parkirišče. Ta klanec je dober samo za merjenje časa. Za testiranje. Za določanje FTP. No, tudi za to je prekratek. Če ne bi šlo ravno za partizanski spomenik, bi lahko ob cesti uredili križev pot. Na Bazo 20 človek res ne gre iz Ljubljane. Celo Rakitna mi je ljubša.

In potem spust, moj bog, kakšen spust! Dovolj je stisniti zavore dvakrat, a takrat pošteno, kot da gre za življenje. Je pa podlaga dobra za test materiala – tako karbonskega kolesa, kot jeklenih jajc, če po vzoru profesionalcev sedate na štango. Če smo že pri tem na Colnagu C64 je, kolikor je simpatičen, neprijetno sedeti na štangi, ki je sicer lepa, a tudi ozka. Colnago V2R je s tega vidika prijaznejši, a tudi zahtevnejši, bolj neposreden in bliže mojemu slogu. Doma sem videl, da sem brez pretiranega truda prišel do hitrosti 80 kilometrov na uro. Kar udobno. Človek mora imeti rad kolesa tega desetletja!

Proti vetru

Spodaj se je začelo. Na Bazi 20 sem izpraznil šaržer, a težava je bila v tem, da se mi je hrana zagabila. To se mi zgodi redko. Ob misli na sadno-čokoladno ploščico slovenskega, no, srbskega proizvajalca, je želodec možganom sporočal, da to pa ne, da naj se sistem kar sam izvleče iz te godlje, kajti maščob je povsod dovolj. Pa sem jo vseeno stisnil, na prvi bencinski črpalki ožel še kokakolo in prišel k sebi, a za ceno strašnega pritiska na želodčne stene.

Moral sem priganjati, ker me je lovil mrak, v glavo je pa po dolini tako pihalo, da mi je privzdigovalo čelado. Poleg tega je precej nadležno, da se cesta ves čas po malem vzpenja in je morala na hudi preizkušnji, normalen človek se pa tudi začne prevpraševati o smiselnosti takšne torture ob koncu sezone.

Zakaj tortura?

Ker je za raziskovalne eskapade jesen ravno pravi čas, če se seveda komu sploh še ljubi goniti tako daleč. Kdor da kaj nase, se v tem letnem času prevaža po makadamu. In če gre proti Bazi 20, je specialka za makadamkanje smiselna izbira, ker se na koncu asfaltirane ceste veselica šele začne. Če obrneš na koncu asfalta, je tako, kot če bi šel domov še preden bi zaigrali Golico.

Trasa: Ljubljana–Grosuplje–Luče–Krka–Žužemberk–Soteska–Podturn–Baza 20–Podturn–Soteska–Žužemberk–Ivančna Gorica–Višnja Gora–Peščenik–Grosuplje–Ljubljana
Razdalja: 146,5 km
Višinska razlika: 1300 m
Čas vožnje: 4 ure in 46 minut
Skupni čas: 5 ur in 11 minut
Povprečna hitrost: 30,7 km/h
Maksimalna hitrost: 84,2 km/h
STRAVA