Dan pred maratonom Eddy Merckx Classic so v Fuschlu organizirali VIP vožnjo z Eddyjem Merckxom. Dogodka se je udeležila stoterica, ki je plačala 200 evrov, ki so jih organizatorji namenili fundaciji Wings for Life. V tujini pač velja, da imajo zelo pomembne osebe tudi zelo veliko denarja, zato VIP dogodki niso priložnost za brezplačno promocijo fičfiričev, ki so znani zato, ker so znani, in se preživljajo s tem, da se skoraj vsak večer bašejo z brezplačnimi kanapeji. Slovensko razumevanje zelo pomembnih oseb je logičen rezultat sistema enakosti, v katerem v resnici nikoli ni bilo enakosti, ampak so bili nekateri privilegirani, vendar ne po liniji uspešnosti, ampak po principu ritolizja. Posledica je rihtanje brezplačnih vstopnic za dogodke, kjer se zelo pomembne osebe ali popolni nepomembneži, ki so vstopnice dobili, ker pomembnež ni imel časa za udeležbo, obnašajo kot popolni osli.
20.000 evrov za fundacijo Wings for Life so zbrali z dragimi štartninami tistih, ki imajo denar, in ne po principu evro na evro (od revežev za reveže). Foto: Franz Neumayr/SalzburgerLand Tourismus
Dvakrat lahko ugibate koliko zelo pomembnih oseb, tudi tistih z zelo veliko denarja, bi se udeležilo dogodka za zelo pomembne osebe, če bi organizator za pogoj postavil plačilo 200 evrov, ki bi jih namenil v dobrodelne namene. Prišli ne bi niti za desetkrat manj, to pa zato, ker so se navadili na zastonjkarstvo in lizanje riti, ne glede na to, na kateri strani anusa se nahajajo. Oni, od politikov do športnikov in pop kulturnikov, se brezplačno bašejo, narcisi sami sebe promovirajo pod krinko dobrodelnosti, ubožna raja pa si vest tolaži z evrskimi prispevki prek številke 1919.
Kakorkoli že … Kanibala v tistih slabih štiridesetih kilometrih nisem videl niti od daleč. Menda se je smukal bolj v ozadju grupe, medtem ko sem jaz zaradi obupno počasnega tempa hočeš-nočeš vztrajno lezel naprej. Fotografirali smo se v cilju. Ignoranti imajo na nosovih očala.
A se lahko vsaj pohvalim, da sem čez klanec pomagal gospodu Rudiju Altigu, zmagovalcu Vuelte leta 1962 in svetovnemu prvaku leta 1966. Je pa res, da takrat nisem vedel, da rinem Rudija Altiga.
Majica je res grda k svina …
… ampak glede na to, da jo je podpisal Eddy Merckx …
… tako ali tako ne bi bila namenjena kolesarjenju. Ko bom velik in bom imel ogromno sobo, jo bom morda uokviril in obesil, podobno kot je to nekoč naredil Lance Armstrong s sedmerico rumenih majic. On nima niti ene več … Kanibal pa še vseh pet.
7 Komentarjev
Ste plačali teh 200eur po osebi, ali ste se spustili na nivo naših snobov?
Pa misliš, da je kakšna razlika, če jih ima ali nima. A misliš, če bi testiralai za nazaj, da bi jih obdržal?
@Sejbo: Nas so pa povabili izven kvote stotih. Kje si pa že videl da bi novinar kaj plačal, madona?
@Seamus: Da so Armstrongu vzeli zmage, je prvovrstna pravna svinjarija.
Se strinjam, Amrstrong je pac zmagovalec teh tourov, kar mu priznavajo vsi, od enako nakokanih tekmecev, do pravih poznavalcev kolesarstva…priznavaju mu ji pa ne priloznostni kolesarski “fani” in seveda tisti, ki so mu jih imeli moc vzeti in so na to cakali vseh teh 13 let.
Wow, prvi odstavek je pa za v anale!!!
To Armstrongovo fotografijo poznam: to je bil zame njegov najboljši odgovor na vso pravno dopinško šikaniranje, a mu bodo majice vzeli ali ne. Slika je fantastična
Potem pa še vprašanje, ki se ga ne smemo vprašat: kaj pa če bi še enkrat testirali Merckxove vzorce?
@Petec: Tako se pri nas dela … ni bilo ravno VIP, je pa bila pogostitev za zaprto družbo novinarjev. Sploh ne vem kako je izvedel, ampak najbrž mu je prišepnil eden izmed vabljenih ritolizov. Nepovabljenec je bolj znan kot frontman Pankrtov.
No, da o novinarjih, ki na novinarske konference hodijo samo zaradi kanapejev, sploh ne govorim