V filter

Kolesarim in tečem v udobnem, ne nujno počasnem tempu. Lani sem nekoliko resneje vzel Ljubljanski polmaraton, a sem tekel z nekaj odstotki rezerve. Pred tem sem bil morda na petih tekaških prireditvah, kjer sem tekal brezciljno, na Malem mozirskem maratonu in Soča Trail Runu celo z grozljivim mačkom, na Strongmanrunu pa s trapastim klobukom na glavi. Nazadnje sem šel torej na polno na Gorskem teku na Grintovec, torej sedem let nazaj, potem pa se mi ni ljubilo pospešiti do maksimuma za več kot morda pet minut.

Seveda ni skrivnost, da je treba za napredek izstopiti iz območja ugodja oziroma, kot smo rekli včasih, iti čez sebe. Lahko v nedogled tečete ali kolesarite v, lahko hitrejšem, a še vedno udobnem tempu, ampak v tem primeru boste stopicljali na mestu in se še naprej čudili kako je mogoče, da je nekdo sposoben preteči 10, 21, 42, kilometrov ali prekolesariti 150, 200 kilometrov v zglednem času. Celo zagnanci, ki cele dneve visijo s štang in delajo po 500 trebušnjakov dnevno, zvečer pa izprdevajo beljakovine v praških, odmahujejo z roko, češ, jaz nikoli ne bi prišel na Vršič. Seveda ne, saj vam ni treba. Tudi jaz raje ne bi pretegoval ramenskih kit in ahilovih tetiv ali žrl praškov iz umetne sirotke.

V glavnem, zadnjič sem se glede na stanje pred nekaj leti počutil nekam močnega in me je zagrabilo, da bi na kakšen daljši klanec pohodil do filtra in ugotovil, kje sem, kako je to videti in kakšni so občutki. Rakitna se je zdela kar primerna, saj za klanec od luknje pri znaku do odcepa za Krim obstaja celo lestvica rezultatov na Stravi – aplikaciji oziroma socialnem omrežju, ki je sploh ne poznam prav dobro, a že to kar o njej vem, je dovolj, da se mi rahlo gnusi.

Mimo so švigali motoristi, nekateri zelo lepo, spet drugi so v kretenoidnosti izpolnjeni do potankosti. Nekdo je gor peljal žensko, ki je imela oblečeno čelado, plastično vetrovko , vroče hlačke in sandale. Nekdo je na ovinek postavil štoparico s štoparico. Nekdo je vsakič znova po svoji strani ceste drsel samo s kolesoma, glavo pa je imel nekje na sredini nasprotnega pasu. Bedak.

In tam, kjer se klanec postavi malo bolj pokonci in je postalo težko, se mi je zazdelo, da sem bedak tudi jaz. Včasih ne bi razmišljal. Zdaj sem se vprašal, ne zakaj, ampak čemu. Tri do pet minut sem se ubadal s tem preprostim vprašanjem in po mojem izgubil nekaj deset sekund. Peljal sem se kakšnih 17 km/h, mimo mene pa so leteli 170 km/h in na mestu je bilo vprašanje, kdo je bolj nor. Spod čelade je teklo. Pogledal sem se v noge. Šunke. Pogledal sem zadnjo kaseto. Ketna na tretji šajbi. Pogledal sem na števec. 19,8 km/h. Pogledal sem štoparico. Včasih sem bil ob takem času ziher že na vrhu.

No, kar dobro je šlo. Izgovori so na dlani: bil sem utrujen, neprespan, s polnimi bidoni in bilo je peklensko vroče. V kakšnem mesecu bi po mojem prišel v kar solidno formo. Kot sem ugotavljal že pred časom, pa bicikel vzame absolutno preveč časa in še več energije, zato bi bilo pravzaprav bolje, če ga ne bi imel. Bicikel je kot mamile.

In če na Rakitno prideš z biciklom, se počutiš precej bolj fletno kot motorist.