Z biciklom naokoli v Bohinj in na Bled

Krog resnice je kar simpatična tura, toda iz Ljubljane je možno v enem dnevu odpeljat precej zahtevnejše kroge in tistega z Bohinjem in Bledom kot vmesnima ciljema med tremi daljšimi vzponi sem se veselil cel prejšnji teden. Potem ko me je na rit poljubil asfalt, je navdušenje precej splahnelo. Z odrgnino na svojem boljšem boku človek težko zaspi in dobršen del noči sem imel čas premlevat, zakaj bi rinil na 180-kilometrsko turo, če me za to nihče ne plača. Ampak zjutraj sem ugotovil, da sem se sobote preveč veselil, da bi gnil doma. Na rano sem nalepil gazo, ki je obetala pekočo veselico ob vrnitvi domov, in ko je začela pritiskat vročina, sem že vrtel proti Škofji Loki in skozi Selško dolino brez pavze do obcestnega bifeja malo za Zalim Logom. Odkar sem tod bicikliral nazadnje, je zaradi obnove izgubil šarm, a moram priznat, da je precej bolj praktičen.

Čez dva, tri kilometre se začne desetkilometrski klanec na Soriško planino. Pred vsaj šestimi leti, ko sem bil tam nazadnje, so popravljali cesto in strada bianca ostaja del izziva – 600 metrov prahu.

Ker rad kolesarim v vročini, me pogosto označijo za norca, nekateri pa tudi za nekakšnega super junaka. Ljudje pač ne razumejo, da me veter pod čelado zadovoljuje precej bolj kot poležavanje na plaži. In ko sem v Sorici na strmih pobočjih videl ljudi sredi dneva ročno obračati seno, se mi je zazdelo, da sem jo še dobro odnesel. Kolesarjenje in kmetovanje pač ni za mehkužce. Groharjeva vas:

Na Bohinjskem sedlu je bilo prijetno, še bolj pa potem, ko sem oblekel brezrokavnik.

Spust v Bohinj je eden najboljših v Sloveniji, prometa je relativno malo in večinoma je dobra tudi cesta. V Bohinjski Bistrici me je na bencinski črpalki šokirala pošastna gneča, česa takega še nisem videl. V normalnih okoliščinah bi obupal, tako pa sem nujno rabil pol litra tekočine z visoko vsebnostjo sladkorja in kofeina, ki sem jo skoraj do konca spil še preden sem prišel na vrsto. Na Pokljuko je potem šlo kot z motorčkom. Tokrat v Koprivniku nisem šel levo, ampak sem se držal glavne ceste skozi Gorjuše, za kar mi je zdaj malo žal.

Na vrhu so bile temperature ravno prave, na spustu proti Bledu pa bi skoraj spet usekalo, ker se je nek upokojenec odločil proti meni prehitet traktor v trenutku, ko sem se mu približeval približno 70 km/h. Lepote cestnega kolesarstva – doma si vsakič vesel, da si živ. Na Bledu sem si vzel čas za manjši obrok …

Potem pa skozi Lesce in mimo Linhartovega mesta …

… zagrizel v klanec proti Kamni Gorici, v Kropo in na zadnji gorski cilj.

Klanec na Jamnik je kratek, po 130 kilometrih tudi precej sladek, a se splača. Raje grem čez lepe kraje kot da bi se od Bleda domov vlekel po ravnini. Pa še lepo je.

Do Prešernovega mesta je potem cela veselica.

Od Kranja naprej ob desnem bregu Save pa malo manj. Še posebej zato, ker sem spet poskusil čez Medvode, namesto da bi v Zbiljah zavil levo in šel čez Smlednik in pod Šmarno goro. Ni se mi ljubilo, ker je dlje, ampak čez Medvode ni bistveno bliže, ker se človek vedno izgubi, če te s kolesom dobijo na glavni cesti, pa organi pregona od veselja ob pisanju kazni tako zadovoljno masturbirajo, da jim tega res ne privoščim. Skupaj z izgubljanjem proti Goričanam – v Medvodah nujno rabijo še en most! – sem do doma v slabih sedmih urah neto in slabih osmih bruto obrnil 186 kilometrov in premagal 2450 metrov višinske razlike. Aparat je izračunal, da sem porabil 5627 kcal, ki sem jih uspel nadoknadit šele na nedeljskem pikniku.

Trasa: LJ–Škofja Loka–Železniki–Zali Log–Sorica–Bohinjsko sedlo–Bohinjska Bistrica–Jereka–Koprivnik–Gorjuše­–Bled–Lesce–Kamna Gorica–Kropa–Podblica–Kranj–Medvode–LJ