Zaradi fiksne ideje, da moram videti Valensov Akvadukt, sva se odpeljala v precej manj poštirkane carigrajske četrti. Skoraj kilometer dolg akvadukt je rimski cesar Valens dogradil konec četrtega stoletja. Mislim, da se je ohranil skoraj v celoti.
Med oboki se proti Zlatemu rogu spušča Atatürkov bulvar, ki pripelje na Atatürkov most. Za pozicioniranje na točki, s katere sme posnel fotografijo, sem tvegal življenje. Promet je brutalen.
Kdo je veliki vodja, je jasno na skoraj vsakem koraku.
Precej simpatično se mi zdi, da frizerji perilo skoraj brez izjeme sušijo na ulici.
Sredi poti sva po trenutnem navdihu izbrala precej zanikrno oštarijo, kjer sva za smešno ceno na ulici jedla izvrstno kosilo in še čaj so postregli na račun hiše. Morda je v Carigradu najbolj navdušujoče ravno to, da je skoraj nemogoče jesti slabo. Več staneta lokacija, vzdušje in znanje tujih jezikov, pri kakovosti hrane pa ne skoparijo.
Telefonske govorilnice so morda relikt analogne dobe, a včasih pridejo prav.
Norice golobe hranijo vsepovsod, tudi v Turčiji. Mislim, da so tukaj celo prodajali piče mimoidočim.
1 komentar
Boš še navdušil, da obiščemo Carigrad.