Update Androida kot ponesrečena plastična operacija

Telefon me je že nekaj tednov posiljeval s prošnjo za posodobitev Androida, a sem s postopkom odlašal na predlog prijateljev, ki so domnevali, da me bo posodobitev popolnoma iztirila. Toda včeraj sem moral zahtevam stroja popustiti. Name je pritiskal z ikono v zgornji vrstici in z obvestilom v meniju, ki se pokaže, če po zaslonu podrsaš od zgornjega roba navzdol, vsake tri ure pa sem moral postopek odložiti za naslednje tri ure. Včeraj torej nisem zmogel več. Sistem se je posodabljal točno toliko časa kot sem ga porabil za kuhanje kosila, zato sem pred vklopom še v miru pojedel.

Potem sem popolnoma popenil.

Malo je manjkalo, pa bi telefon med rjovenjem razbil, vendar sem z njim k sreči udrihal po kavču in ne po trših predmetih. Nekatere ikone so se spremenile. Spremenili so fonte. Spremenili so orodno vrstico. Spremenili so barve. Izginil je widget s koledarjem. Na zaslonu se izpisujejo nepomembnosti in vse je malenkost drugače. V roki sem držal telefon, ki s telefonom izpred dobre pol ure ni imel ničesar skupnega. Bilo je kot neuspešna plastična operacija tiste samooklicane starlete, ki se zdaj preživlja z drkanjem za denar.

Kasneje sem ugotovil, da sistem deluje bistveno hitreje, tistega simpatičnega koledarčka pa ni več, tako da se bom moral navaditi na novega, popolnoma nepreglednega, ki zasede cel zaslon in med drugim prikazuje dogodke, ki so se zgodili že nekaj dni ali tednov prej. Seveda sem porabil kar nekaj časa, da sem ga sploh našel in naslednja dva tedna se bom navajal na nove barve, ki so videti kot oprava Urške Čepin. Seveda razumem, da je programska oprema živ sistem in da so posodobitve nujne. Kot odraslega, resnega človeka pa me jezi, da ob tem težave povzročijo s spremembo barv in grafike. Jaz sem vendar človek, ki na Windowsih še vedno fura videz verzije 95! In, neverjetno, čisto nič mi ne manjka!

Zakaj programje postaja čedalje bolj otročje, je seveda jasno. Dovolj je, da si ogledamo fotografije Googlovih in Facebookovih poslovnih prostorov. Minimalistično neuporabne menije, otročje sličice in besede kot je cookie si lahko izmislijo samo mentalni infanti, ki v službi cele dneve visijo zato, ker nimajo prijateljev in ker imajo doma verjetno tako svinjarijo, da ni za vzdržat, v pisarni, ki je pobarvana kot stene v vrtcih, pa lahko igra biljard.

Izmišljujejo si rešitve kot je cloud, shranjevanje datotek v nekem vzporednem univerzumu, ki je odvisen od programerske otročadi, ki informacijski balon napihujejo z izmišljevanjem večinoma neuporabnih aplikacij brez vsakršne dodane vrednosti. Uporabniki teh aplikacij in oblakov potem protiameriško razpoloženje kažejo s podpisovanjem spletnih peticij, nošenjem majic z debilnimi sporočili in pizdenjem nad NSA, zvečer pa na Facebooku objavijo in v oblak shranijo fotografije svojih golih otrok, ker se jim zdi luštno, da so jih okopali.