Presenetljivi razpleti etap in štiri menjave rožnate majice so v prvem tednu obetali nor 100. Giro d’Italia. Že res, da so se v prvi etapi vlekli v rekreativnem tempu in v cilj prišli šele pod zgodnji večer, a za tako hektičen zaključek se je splačalo počakati. Še bolj simpatično je bilo, da je Bora-Hansgrohe, za Cannondalom verjetno na papirju ena najšibkejših ekip, pobrala vse štiri majice. V drugi etapi bi morali po vseh pravilih zmagati ubežniki, a se je zgodil klasičen sprint. Tretja bi se morala končati s sprintom, a je Quickstep dokazal, da je to sezono najpametnejša in najpogumnejša ekipa. V četrti bi morali pričakovati vse kaj drugega kot zmago ubežnika, ki je bežal praktično od starta, a je Jan Polanc naredil točno to. V peti etapi smo skoraj dobili še drugega slovenskega zmagovalca. Ko smo bili že prepričani, da Caleb Ewan ni sposoben zmagati, se je izza Luke Mezgeca izstrelil kot metek.
Nabor glavnih fantov je obetal zanimiv boj za skupno zmago: Nairo Quintana, Vincenzo Nibali, Geraint Thomas, Adam Yates, Tom Dumolin, Bauke Mollema, Steven Kruijswijk, Bob Jungels, Ilnur Zakarin in Domenico Pozzovivo, če jih naštejem po vrsti, kot bi stavil nanje. Osebno sem pričakoval, da bo Quintana izstopal in ne bi se niti čudil, če Nibali ne bi prišel niti v deseterico, sploh potem, ko se je iz že tako vprašljivo sestavljene ekipe izločil pod Etno preveč borbeno razpoloženi Javier Moreno. Razumem, da si je treba izboriti prostor pod soncem in da gre marsikomu na živce, če si veliki fantje in velike ekipe privoščijo preveč centimetrov na cesti. Ampak v nekih minulih časih so se med seboj spoštovali, v grupi je bila vzpostavljena hierarhija in kolesarji so se vozili tam, kjer jim je bilo mesto. Zdaj je pač drugače. Vsi bi bili radi spredaj, rezultat pa so krvavi obrazi, odrgnjene riti in suspenzi.
Potem je bila deveta etapa.
Če se nesreča zaradi spremljevalnega vozila zgodi sem ter tja, ji še lahko rečemo nesreča. Če se dogajajo kar naprej, pa gre za sistemsko težavo, kot bi temu rekli v slovenski politiki – in potem ne bi spremenili ničesar. Antoine Demoitie je lani umrl, trčenje v spremljevalni motor zaradi gneče navijačev ob cesti je krojilo razplet lanskega Toura, bolj ali manj bližnja srečanja kolesarjev in spremljevalnih vozil pa lahko spremljamo dnevno in včasih me čudi, da ni nesreč še več.
Včerajšnja etapa se je končala še preden se je zares začela, odločil pa jo je policist na motorju. Naj v naslednjih dveh tednih dirko zmaga kdorkoli, nikdar ne bomo vedeli, ali je bil v tej, tokrat res močni konkurenci, dejansko najboljši. Poleg tega bo dirka dolgočasnejša, kot bi bila. Malo mi je mar za zorne kote kamer, še manj za podatke o kadenci, moči in srčnem utripu, ki ne povedo čisto nič, če na cesti izgubljamo favorite zaradi nesposobnih motoristov, ki bi morali skrbeti za varnost, a je ravno obratno.
Seveda bi bilo v razmerah 21. stoletja, ko je etika postala sinonim za neuspeh, odveč pričakovati, da bi ob tej nesreči skupina upočasnila, kot se je to dogajalo v časih, ko so konkurente v takih primerih, tudi, ko je bil žar borbe na višku, čakali celo ubijalci kova Lance Armstrong. Morda je Teksačan danes osovražen, ker je počel tisto, kar so počeli vsi, a bil je gospod in je s tekmeci obračunaval z ramo ob rami. Quintana je, po drugi strani, Giro že pred tremi leti zmagal s sumljivo potezo in seveda je zmedo izkoristil tudi tokrat.
Ne pravim, da je bil odziv popolnoma napačen, ampak izgovori, da je Movistar narekoval tempo že pred padcem, so nekaj podobnega kot izjava, da vsaka svinjarija še ni nezakonita. Quintana bi lahko tudi dvignil roko, spregovoril besedo ali dve z Nibalijem in umiril podivjano skupino. Razplet dirke bi bil na koncu bržkone enak, predstava za gledalce bi bila boljša, sporočilo take poteze pa bi bilo neprecenljivo – da je vsaj v športu etika še vedno pomembnejša od rezultata.
Ampak ni.
Ob takih zgledih se ne gre čuditi rekreativnim dirkačem, ki na rekreativni vožnji ne počakajo kolega, ki dobi defekt, ali ki takoj po menjavi tako brutalno potegnejo, da zadnjih pet na elastiki odpade. Saj so vendar to videli po televiziji!
Se pa take mojstrovine slejkoprej vrnejo.
10 komentarjev
Odlično napisano!
Sedi, 5!
Jebi ga. Vse v duhu časa. Danes si nor, če pustiš podatke na avtu, ki si ga opraskal na parkirišču. Čuden si v trgovini, ko vrneš trgovki preveč vrnjen denar.
Zakaj bi bilo drugače na Giru?
Sam policaj pa pomoje res ne more bit kriv. On je razmišljal po policajsko – cesta je ravna, pregledna, vidljivost dobra in se je v dobri veri ustavil. Jest čist verjamem, da se je zasekiral.
Tukaj se po mojem mnenju v celoti motiš, ko trdiš, da je bilo včasih drugače. Bilo je samo še bolj svinjsko,…samo ni bila vsaka sekunda etape posneta z desetih zornih kotov. In ker ni bilo posnetkov, tudi ni bilo “drama queenov” (ko je za vsak dotik že cel halo). Tudi v osemdesetih (pa verjetno prej tudi) so se pretepali, vlekli za drese, skakali ko je imel tekmec defekt, ali takrat ko je šlo pol grupe scat…in ja, tudi povozili so marsikoga, tako z avtom kot z motorjem.
Quintana je resnicno eden bolj dolgocasnih kolesarjev. Popolnoma neambiciozen, napade le redko, pa se takrat tako malce klavrno. Ponavadi zmaga tako, da ostali odpadejo. Glede tega cakanja pa res ne pomnim, kdaj bi nazadnje po kaksnem padcu koga cakali. Armstrong je res Ulricha cakal takrat, ko je po lastni krivdi padel v graben. Nibali seveda lansko leto Kruijswijka ni cakal. No, ne recem, da bi ga moral, odlocitev je seveda tezka…tudi koncentracija, tehnika spuscanja in sreca so pac del kolesarstva. Je pa res, da bi v nedeljo pa bilo lepo, da bi Skyjevce in Yatesa pocakali. Vzrok padca je bil hitro znan, casa pa tudi dovolj, da bi se cakalo.
@Kekec: ni res, ne govorimo sedaj o 70.ih in 80.ih pac pa o casih po letu 2000. Res da HD-ja se nismo imeli, so pa bile dirke posnete iz enakih zornih kotov kot danes.
In pa…bi Armstrong Ulricha pocakal tudi v primeru, da bi Ulrich bil z eno nego ze na v rumeni majici na Elizejskih poljanah in ne obratno? Glede na Armstrongov ego in pohlep o tem lahko le spekuliramo.
Ravno zaradi ega in pohlepa je kolesarski bog :).
“Ponavadi zmaga tako, da ostali odpadejo” ..ja…res dolgočasno 😀
Res ne vem zakaj bi čakali nekoga, ki zarine v sneg, ker se ne zna spuščati , nekaj drugega pa je, če pol grupe zruši policaj. Kaj bi bilo takrat med Armstrongom in Ulrichom, če bi bilo, je pa drugo vprašanje. Ulrich je tako ali tako zgrešil ovinek po lastni krivdi in Armstrongu ne bi mogel nihče ničesar očitati tako kot ne moremo očitati Nibaliju, da je izkoristil Kruiswijkovo nesposobnost.