Ker zaradi časovnih omejitev nerad izgubljam čas z iskanjem informacij na lokaciji sami, praviloma ne odpotujem, ne da bi izdelal natančen, a vendar kolikor je mogoče prilagodljiv načrt. Pri tem se poskušam izogibati uporabi aplikacij, ki so turistu sicer v pomoč, a ga do določene mere tudi poneumljajo in mu dajejo potuho, saj mu ni treba več niti razmišljati niti po stari jugoslovanski vojaški šoli komunicirati z lokalnim prebivalstvom. A po drugi strani mi je blizu tudi filozofija popotovanja v neznano, ki zahteva iznajdljivost in improvizacijo ter obilo flegmatičnosti, ko gre kaj narobe. In narobe gre vedno. V (skoraj) najslabšem primeru vas obtožijo vohunstva. Boštjan Šifrar, ki je v sedmih mesecih z motorjem prepotoval 50.000 kilometrov po državah Srednje Azije in se znašel tudi v Afganistanu ter skušal celo priti v Somalijo, je odšel na pot praktično v neznano. Zelo očitno ni imel prav nobenih interesov po izpostavljanju v javnosti, in kljub temu da je napisal knjigo, smo za njegovo avanturo izvedeli bolj po naključju. Še sreča, kajti intervju o njegovem popotovanju sem požrl za malico.
Resnici na ljubo si sedemmesečno avanturo lahko privoščijo redki patroni. Seveda imamo to možnost vsi, a se moramo za začetek odpovedati konvencionalnemu življenju. 21. stoletje je sicer naporno, a udobju, ki ga po drugi strani prinaša, se je težko odpovedati in odpotovati na drugi konec sveta samo z nujnimi potrebščinami in s tem na kocko postaviti še življenje, v katerega se slej ko prej vrnemo.
Sarah in Tom Swallow, ki sta s kolesi prepotovala 8.500 kilometrov dolgo makadamsko transverzalo čez Združene države, v šali pravita, da sta profesionalna kolesarja. Tudi onadva sta odpotovala v neznano in priznala, da človek po pol leta na poti začne postajati čuden. A v zakotjih Združenih držav sta opazila še nekaj, »da so ljudje podeželja, denimo v ruralni Nevadi in Oklahomi, veliko prijaznejši in radodarnejši kot sicer«. In ker smo turizem ljudje, sta se tam počutila celo bolje, kot bi se v okolju, prežetem z do potankosti načrtovanimi turističnimi produkti, ki sicer omogočajo udobje, a preprečujejo, da bi spoznavali neznano. O tem bom odslej razmišljal vsakič, ko se bom razburjal zaradi pomanjkljivosti v turizmu, ki jih kot tudi turistični novinar dojemam precej kritično. Pa kaj potem, če manjka smerokaz in če zaradi pomanjkljivih informacij kosilo jem tam, kjer ga raje ne bi, ker bi ga lahko petnajst minut hoda naprej? In kaj potem, če pri hotelskem zajtrku pripravijo tri kovinske posode, a je vsebina samo v dveh, tretja pa se s svojo praznino posmehuje lačnim očem? In kaj potem, če natakar, ki zajtrkovalnico pripravlja eno uro prepozno, stolov ne nosi, ampak jih hrupoma poriva po keramičnih ploščicah? Kot novinar sem do tega skrajno kritičen, a da bi se zaradi tega razburjal kot turist in pohodnik?
A navsezadnje je pomembno tisto, kar si je za slogan izbrala Turistična zveza Slovenije: turizem smo ljudje. Zato se lahko v ruralni Nevadi in Oklahomi počutite prijetneje kot v turističnem Las Vegasu. Kako je to pomembno, sem ugotavljal tudi letošnjo pomlad med kolesarjenjem po Majorki. To je brez dvoma ena izmed najprijaznejših destinacij za kolesarje, a ne le zaradi infrastrukture. Tudi ali predvsem zaradi ljudi, tudi tistih, ki niso neposredno povezani niti s kolesarjenjem niti s turizmom, a se do kolesarjev, ki spomladi preplavijo vse ceste, vedejo ne samo strpno, ampak že skoraj uslužno.
Uvodnik v reviji NaProstem.si (1/2017)
Brez komentarjev