Po vrnitvi iz Tunizije sem moral redno odgovarjati na vprašanja o zdravstvenih nevšečnostih: koliko se nas je zastrupilo in ali smo dobili vsaj drisko. Odgovor je: nihče in ne. Deset dni smo pili vodo iz pipe oziroma iz puščavskih vodnjakov in jedli lokalno hrano v domačih beznicah, ob tem pa smo žganje uživali le v sledovih, kolikor smo ga pač imeli s seboj, na splošno pa manj kot v domačih logih. Lokalne hrane ne bom hvalil, ni zanič, ni pa niti nič posebnega in voda je večinoma ogabna, s priokusom, ki bi ga stežka opisal. Vseeno se strinjam z anglosaksonskim rekom when in Rome, do as the Romans do. Je pa res, da se je v Rimu – tudi Angležu! – lažje vesti kot Rimljan, kakor v Tuniziji kot Tunizijec. Še posebej, če se dotaknemo straniščnih običajev.
V puščavi je iztrebljanje razmeroma preprosto. O svoji nameri obvestiš prisotne in se umakneš za sipino v oddaljenosti od tabora, kjer se počutiš dovolj sproščeno. S peto v pesek izkoplješ vdolbino, kamor opraviš potrebo. S straniščnim papirjem prekriješ iztrebek in na koncu vsebino diskretno zakoplješ. Diskretnost je potrebna tudi pri umivanju rok, vode pač ni na pretek.
Več komplikacij je v urejenih straniščih. Gotovost, da ne bodo opremljena s straniščnim papirjem, narašča z oddaljenostjo od turističnih naselij. To je primer snažnega stranišča kampa v Douzu:
Situacijo spočetka rešuješ s seboj prinešenim straniščnim papirjem, kar ni najbolj elegantna rešitev, ker kanalizacija ni prilagojena požiranju papirja, tako kot naša ni prilagojena požiranju higienskih vložkov in plenic. Zato stranišča ponekod opremijo s košem za smeti.
Ker jih praznijo zelo redko, je treba vsebino pred odmetavanjem previdno potlačiti. Vaši domišljiji prepustim odgovor na vprašanje, kaj so rjave pike na kotličku.
V odročnejših krajih pa koša za smeti ni. Slej ko prej je treba torej potrebo opraviti po muslimansko. Z levico.
Cev primemo z desno roko in jo med nogami ponesemo pod zadnjico. Z levico odpremo ventil za vodo. Z levico – umazano roko – se potem lotimo brisanja predela okoli anusa. Roko sproti spiramo z vodo iz cevi, ki jo držimo z desnico. Ko opravimo, z levico zapremo ventil in z desnico obesimo cev nazaj na priročen kavelj. Levo roko otresemo in se oblečemo. Umivanje z milom praviloma ni možno, toda brez skrbi: na vonj levice se sčasoma privadimo, tako kot se sčasoma privadimo sedeti na vlažni keramiki straniščne školjke.
Nekaj več privajanja zahteva opravljanje potrebe v straniščih brez tekoče vode.
Navadno je na voljo ličen vrč.
Napolnimo ga z vodo iz posode. Če boste postavljeni pred dejstvo, priporočam, da se ne sprašujete, kaj so nitkasti rjavi koščki, ki plavajo v zbiralniku vode. Preprosto zajamemo in nadaljujemo z že opisanim postopkom, pri čemer moramo noge nekoliko bolj razkrečiti: z levico brišemo, z desnico pa spiramo levico tako, da si pri tem manemo prste.
Sčasoma sem prišel do zaključka, da je umivanje bolj higienično od brisanja, tako da sem s tem postopkom nadaljeval še v hotelu na Djerbi, kljub temu, da je bil na voljo tudi papir. Doma žal nimam priročne cevi, kot tudi ne bideja, tako da za higieno skrbim po klasični zahodnjaški metodi.
Kot pripadniki kulture imperialističnega zahoda – ta kultura vas je zaznamovala bistveno bolj, kot si upate priznati – si lahko o tunizijskem načinu iztrebljanja mislite kar si hočete. Redko kje pa boste med sranjem uživali tako kot ob sončnem zahodu pri slanem jezeru!
7 komentarjev
Živjo Matej!
Si dejansko opravil potrebo na WCju iz druge fotografije ali si ga samo poslikal? Aj, aj aj!
@novak: Ne vem kaj te na tem stranišču moti? Bilo je eno bolj urejenih in z veseljem sem ga uporabljal dva dni!
A imajo WC za levičarje???:))
čaki mal. Druga fotka (tvoj omiljeni sekretek) – a je po tleh vse posrano, ali je samo pesek, namočen z vodo? Ker če je tisto drek, potem se mi zdi tisti WC z modrim vrčkom bolj urejen…. no, predvsem čist!
@munix: Tudi levičarji se morajo priučiti brisanja z levo roko, sicer se z njimi nihče ne bi rokoval.
@Add_: Po tleh je pesek, morda malo moker in poscan.
Najbolj svinjski sekret sem sicer doživel na trajektu na Bosporju med potjo iz evropskega v azijski del Istanbula. Posran je bil – dobesedno – od tal do stropa, verjetno zaradi dolgih let plovbe po razburkanem morju.
Glavna težava je bila v tem, da sem moral takrat nujno na št. 2 …
Potem, Matej, si verjetno ti še kaj dodal na tisto steno v Bosporju, ali?
Ob namigovanjih, da je bil pesek malo poscan, ostro protestiram!
Tudi v Aziji je pestro, kadar človeka pritisne potreba….
https://www.rtvslo.si/tureavanture/navade-po-svetu/tja-kamor-gre-tudi-kirgiski-nomad-pes/351479