Tudi kolesarji so ljudje

Če me ne bi navduševala gospoda Fabian Cancellara in Philippe Gilbert, bi verjetno čez kolesarstvo na najvišji ravni že potegnil črto in si nekaj več časa raje prihranil za spremljanje epskih teniških dvobojev. Taki sestavki so za objavo v kolesarski reviji sicer popolnoma neprimerni, ampak menim, da bi kolesarstvo kot šport največ pridobilo, če bi se gledalci odločili za bojkot. Pa še v tem primeru dvomim, da bi se UCI vprašala o smiselnosti svojega obstoja.

S svetovno kolesarsko zvezo se delno strinjam samo v zvezi z ukinitvijo radijskih zvez in pri tem mi je malo mar, kaj pravi Johan Bruyneel s kompanijo. Seveda se strinjam, da je varnost kolesarjev na prvem mestu oziroma da so radijske zveze z ekipo v določenih primerih nujno potrebne, ampak jaz nočem gledati kolesarskih dirk, na katerih nekdo 180 kilometrov beži in ga glavnina kot po pravilu ujame štiristo metrov pred ciljem. Seveda sem po drugi strani prepričan, da se je UCI te spremembe pravilnika lotila na enak način kot ureja tudi druge zadeve. Recimo biološke potne liste.

Kot smo videli, lahko na podlagi birokratskih pravil ob podpori mukotrpnega interdisciplinarnega dokazovanja in pravniškega prerekanja kolesarja kaznujejo ne da bi sploh bil dopingiran. Sicer sem popoln laik, ampak vseeno razumem, da pravni sistem temelji na preprostem dejstvu, da je nedolžen vsak, ki mu ne dokažejo krivde. Razen seveda v kolesarstvu, kjer zadostujejo domneve. Kolesarstvo je hkrati verjetno edini šport s prepovedjo uporabe igel (v nemidicinske namene, seveda). Čeprav to nekoliko spominja na slovenski fenomen uzakonjanja praktično vsega, kar si lahko zamislimo, priznavam, da je v osnovi ideja kar dobra. Praksa priklapljanja na infuzijo po vsaki etapi je človeka nevredna in je verjetno tudi eden od razlogov, da velja kolesarstvo med neukimi množicami za šport narkomanov.

Aferam s potnimi listi in telečjimi zrezki je sledila deloma logična novica o prepovedi uporabe igel in popolnoma nelogična novica o najtežjem Giru vseh časov. Trasa letošnjega Gira1 je vzela sapo celo ljubitelju teletine, da ne omenjam sočnih komentarjev Gorazda Štanglja! Če je Giro že v senci odmevnejšega Toura, so si verjetno mislili Italijani, naj bo vsaj najzahtevnejši.

UCI je torej še ena tistih športnih zvez, ki jim je za športnike prav malo mar. Sezona se začne že januarja, v luči razumljive globalizacije pa kolesarji dirkajo po vsem svetu – kar je zaradi dolgih potovanj seveda dodaten napor. Letos smo gledalci dobili še brutalen Giro. Ne samo epske vzpone, ampak tudi nevarne spuste, ki s cestnim kolesarjenjem nimajo ničesar skupnega. Argument, da so po makadamskih cestah dirkali že leta 1909, je seveda smešen. Skozi zgodovino so se razvile drugačne discipline v kolesarstvu, za katere so proizvajalci razvili drugačna kolesa – cestna pa so še vedno tako rekoč enaka – ker UCI z včasih skrajno nerazumljivimi pravilniki pač zavira napredek tehnologije.

Ne razumem, kaj kolesarstvo pridobi z makadamskimi odseki. Pustimo ob strani Paris–Roubaix, tradicionalno dirko, ki se je udeležijo specialisti za takšen način dirkanja. Tam se pač dogaja marsikaj. Giro pa je tritedenska dirka, za katero se kolesarji pripravljajo vso sezono in popravnega izpita tako rekoč nimajo. V dvajsetih etapah lahko nastopijo izvrstno, a na eni zaradi slabe ceste poškodujejo kolo in izgubijo vse. Šport je pač krut, kolesarstvo še posebej? Seveda, ampak nekje se mora ta norost končati, sicer bomo spremljali nekaj podobnega kot zadnja leta v alpskem smučanju.

Ljubitelji kolesarstva po eni strani vzklikamo ne dopingu, a po drugi strani so najbolj gledane ravno najtežje etape. Nekoliko hinavsko, se vam ne zdi?

Revija Bicikel

1. Kasneje so (med dirko) zaradi protestov vodstev ekip najtežjo etapo skrajšali. [↩]