Če ne živite v kakem zakotnem predelu, kot so Vič, Zalog ali Črnuče, če se ni treba vsak dan voziti na drugi konec mesta, če človeku ni več do ponočevanja, če se zna izogniti masam turistov, za svinjsko drage restavracije pa mu ni mar, je lahko življenje v Ljubljani kar simpatično. Skoraj se ni več treba voziti z mestnim avtobusom. Odpade parkiranje na makadamu – razen pred domačim pragom, naj se nas bog usmili, da v 50 letih tega niso tlakovali. Sredi mesta so celo odprli trgovino s tehničnim materialom, tako da po žarnico ali vijak ni več treba v Javna skladišča.
Tržnica
Če ne bi bil obseden s kolesarjenjem, bi v ležernem slogu preživela vse sobote. Že nekaj časa vem, da mi za oddih sploh ni treba daleč, pravzaprav niti ne od doma. Pomembno je, da mi ni treba nujno razmišljati o ničemer drugem, kot o zadovoljevanju temeljnih potreb. Tako kuhanje po mojem sploh ni delo … sploh, če ni treba niti kuhati.
Zjutraj sem v dnevni sobi na Igriški prebral časopis, potem pa smo šli na tržnico po ribo in zelenjavo in k Čoklu na espresso. Čokl mi gre strašansko na živce, ker je tako majhna luknja – a po drugi strani mi je všeč točno to. Kak drug mojster bi lahko na krilih svoje slave odprl ogromen, sterilen lokal nekje ob Ljubljanici in še podružnico v Javnih skladiščih, ampak ne Tine. In to manjka tej družbi: zmernost.
Losos
Popoldne sem nekaj malega delal, Lisica pa je očistila pečico po postopku, ki se mu reče piroliza, to je funkcija, ki bistveno podraži pečico. Je pa, ko pečica naredi svojo čarovnijo samodejno, gospodinja izredno zadovoljna.
Lozosa sem mariniral v mešanici oljčnega olja in limone … potem sem se spomnil, da sva pred časom za čeden denar kupila že pripravljeno mešanico olja in limone. Tudi ob novoletni večerji sva pozabila na to olje.
To naj bi bilo kosilo, a sva jedla šele ob pol sedmih zvečer. Zraven je tekel Ciro Rosato iz Dobrot. Simpatično vino za dober denar. Tudi v beli in rdeči različici. In će se slučajno sprašujete: doma sva vedno oblečena elegantno, ona v obleki, jaz v beli srajci, in vedno pijeva iz kristalnih kozarcev.
Če bi krompir nadomestila z avokadom, bi imela moderen obrok za dobo Instagrama.
Koncert
Med večerjo sva se odločila, da bova šla k Sv. Jakobu na koncert. »Greva malo pogledat.« Pa sva šla.
To so te krasne, a prekratke sobote: mestni špancir, blog, odličen Mazijev članek o Karusselu, ki ga boste brali v kratkem v Biciklu, kuharija in kultura. Če bi imel dan tri ure več, bi bila pa še fizkultura.
31 komentarjev
Definicija hipsterja. Kljub krompirju 🙂
Doma sta oblečena elegantno, za v službo pa mis Pigi 🙂
Manjka juha, npr. Kremna česnova in jaz bi zraven glavne jedi kakšno lahko omakco.
@Danijel: Če bi zanikal, d asme hipster, bi priznal, da sem hipster. Furam brado. Ampak ne jeklenega kolesa. Gabi se mi pop. Ampak se mi tudi indie rock in vsa tako imenovana urbana muzika. Nosim pleten pulover od mame. Ampak ne tudi preozkih hlač (čeprav imam s tem težave že zaradi konstitucije).
—
@Uroš: Zero fucks given.
—
@Ema: Sveta mati božja, saj nisva pripravljala nedeljskega kosila, ampak običajno večerjo na hitro 🙂
Ljubezen gre skozi želodec. Komaj čakam, da bosta objavila, da sta noseča. 🙂
Wow. Čistokrvni
hipstminimalizem. Lepo. 😎 Ampak ne bo dolgo tako.@Želodec: Naj bo karkoli, objavil bom kvečjemu jaz, noseča pa bo kvečjemu ona.
—
@Filmoljub: Daj no daj, hipsteraj predvideva kuhinjo brez omaric in klasičen štedilnik s pečico pod kuhališčem (ki sem si ga sicer želel), tako je pa kuhinja enako dolgočasna kot srebrn passat. Tako da, ja manjkata samo še passat in paglavec v sedežu Recaro.
Mimogrede, na tvoje priporočilo sem zadnjič naredil točno to, kar si odsvetoval. Ogledal sem si That’s My Boy. Neverjetno, izjemen primerek!
Wow, car, dej kepco. Potem ti bo (ali ti je že) gotovo všeč tudi tale klasika:
http://filmoljub.blogspot.com/2012/05/armageddon-1998.html
Ha! Tudi tega sranja še nisem gledal. Morda enkrat. Zadnje čase me privlačijo butasti filmi, ampak moram reči, da bolj komedije. Prdenje. Drkanje. Take stvari. Še vedno je manj butasto od marsičesa kar me obdaja.
Opa, to pa izgleda dobro. Hrana in partnerica.
Matej, čemu se doma afnata v elegantnih oblačilih? Je kulinarično doživetje bogatejše, ko si ves zategnjen okrog vratu, pasu in zapestij?
Kaj je lahko lepšega, kot lasten kulinarični presežek pojesti v zavetju toplega doma, kjer si lahko sproščen, oblečen v udobne cape in s copatami na nogah?
Aja, Matej, le objavi, ko bosta noseča, da vama lahko stari prdci, ki že imamo kupe izkušenj, začnemo soliti pamet, kako je treba mulca postavit pokonci 🙂
Sarkazem? Ali samo …
Noseča je ženska. Ne oba in ne vsi. Je to Matej že lepo poudaril.
Saj vem, malenkost. Ampak me tako zategne, ko preberem (ali slišim), “smo noseči” “brcamo” “smo rodili” ipd. FFS! (Rolling eyes).
Še bolj moteče je, ko se to nadaljuje v “gremo v šolo” “imamo veliko naloge” “imamo maturo” … nadaljuje se v “imamo razgovor za službo”. Fak.
Točno to, fak ja
Hecam Mateja 🙂
Dobro vem, kako alergičen je na to 🙂
Ampak očitno sem bolj kot njega sprovociral tebe, @trilcvanilc, hehe.
Pri nas se iz tega (midva sva noseča) šalimo in zanalašč govorimo tako, še celo rečemo “Miha je noseč”, pa vsi vemo, kako stvari stojijo.
Če je avtorja prvotnega zapisa to zmotilo, pa ima tudi vso pravico do tega, a bila je le šala.
@Robert: Verjetno se to res marsikomu zdi strašno, ampak jaz se v srajci, tudi s kravato, počutim prav udobno. Za zdaj tudi raje vidim, da ima ženska oblečeno ozko kiklo, kot pa neke bedne haljine.
—
@TrilcVanilc_ Šokantno je, da tako govorijo tudi tisti, ki sem jih imel še pred kratkim za normalne, potem pa so dobili otroka ali psa.
Facepalm. Torej je dans že svojevrsten dosežek, da sva oba z možem uspela otroka tudi slovnično in izrazno, imeti za samostojno osebo, ločeno od naju? In to dvakrat!
Žalostno.
Malo za šalo malo zares, v srajci in kravati se počutijo udobno predvsem tisti, ki tega ne nosijo dnevno. 🙂 Ampak razumljivo, jaz sem to zasovražil šele s službo.
Evo, priznam tudi jaz: srajca zna biti udobna!
Tu in tam jo oblečem za v službo in na srečo mi je ni treba nositi ves čas.
S potovanja sem si prinesel kratko kurto in z veseljem jo oblečem doma. Material je zračen in prijeten, prijetno jo je nositi.
Ampak samo oblačenje … groza! In če se moraš kam stegnit, ali pretegnit roke, je katastrofa.
O hlačah pa sploh ne bom! Odkar jih po dolgih letih spet nosim, sem čisto nesrečen. Z lahkoto rečem, da celo bolj kot Pippa s tistim smešnim oddajnikom!
Mnogo bolj udobna in sproščujoča je trenirka in za trenutke, ki jih preživljamo doma, je nujna!
@jazsembog-ova oma se zaradi mene lahko v nedogled križa, zmoli ducate očenašev in zgunca rožni venec do neprepoznavnosti, vendar nima prav.
Stari časi so mimo.
Mi smo še preveč vpeti v podivjani vsakdan, kjer se moramo ves čas dokazovati in kjer se vedno znova otepamo bedakov, ki nas ocenjujejo in presojajo na vsakem koraku in vso pravico se imamo doma preobleči v cape, za katere ni važno, kakšne so.
Da so le udobne in da lahko končno odložimo okovje, v katerega smo prisiljeni zaradi bontona, ki ga narekuje družba!
Ko sem bil še majhen, pa potem najstnik, mi je stara mama (ena redkih meščank, katero niso vbili ali ji sprali mozag) rekla, da v trenerke so oblečeni navadni Bosanci, ne pa mi.
V nedeljo smo šli lepo, dostojno oblečeni k maši, nato se je stara mama preoblekla, skuhala kosilo in se nazaj oblekla. In vedno se v družbi, in ob posebni priložnosti lepše oblečem. Tudi ko sem bil med Kitajci.
Hvala oma.
Nisem sicer jaz začel spraševati zakaj ste doma oblečeni, kot pač ste, ampak vseeno. O tem smo že debatirali: pa da obleka ne naredi človeka pa da je problem v družbi pa trenirke na ulice in v Cankarjev dom. Poglejte, tako je: raje boš pogledal žensko v kikli in visokih petah, kot neko trenirkarico. Tudi bolj ji boš zaupal. Če ne ti, pa devet drugih. V srajci se počutim odlično, v bistvu celo bolje. Če ne bi imel psice, ki jo dvakrat na dan peljem ven, bi se verjetno že zjutraj oblekel v srajco, in to kljub temu, da delam doma. Menim, da je dejansko to stvar vzgoje. O podrhaljenju družbe po letu 1945 se je pa tudi spet začelo govoriti.
In ne, nikakor ne mislim, da je danes bolje kot nekoč, ko so ljudje še ohranjali svoje dostojanstvo tudi tako, da so se oblekli lepo in – moj bog – celo priložnostim primerno. Tudi doma. Znali so se tudi lepšo obnašati. Hvala. Prosim. Vikanje. Danes je tudi to brezveze. Natakarica v zadnjem pajzlu me tika. Ko neka druga natakarica nekega drugega gosta vika, je pa ta skoraj užaljen. To je zame navaden primitivizem, o kaerem sem
Žal, jaz babnico v kikli in visokih petah vidim zgolj kot – babnico v kikli in visokih petah.
V osnovi pa nesposobno za karkoli drugega, kot v nulo obvladat to, kako naj bo lepa.
Kdo to rabi?!?
Dostojanstvo ženske izvira iz njene razgledanosti, sposobnosti in učinkovitosti.
V življenju je marsikaj drugega bolj pomembno kot do popolnosti obvladati Burdo, Lady in Cosmopolitan.
Pa ne postavljam zdaj ženske v osrednjo vlogo gospodinjstva in razmnoževalnega objekta in dovoljeno ji je obleči trenirko.
Bonton ni nobeno okovje, in ne narekuje ga nobena družba, temveč je to naša kultura. Jaz sem ponosen na svojo kulturno dediščino. Slovenci smo narod srednje Evrope. Če se pa sramuješ lastne kulture, se pa vprašaj kakšen človek si.
In verjami, da ima pokojna oma prav, hčerka slovenskega industrialca, rojena v Zagrebu. Ne moreš biti trenirkar, in naslednjo minuto uspešen kapitalist. Lahko si samo zdrahar tipa jankovic
Ravno to sem se spraseval, je bila tako oblecena za pred fotoaparat ali pa sta potem kam sla. Rekel bi da slednje. Ampak sedaj vidim, da res stvari vzameta zares 🙂
——-
Sicer imam pa sam podoben problem. Rad grem v soboto v mesto. Tukaj je v nedeljo namrec vse zaprto, tako da nedelja odpade. Nedelje so za bicikel, mogoce za hribe. Ampak v hribe greva rajsi v soboto, saj ima moja nedeljo raje “frej”. Glede na to, da pozimi v hribe ne hodiva, jeseni pa precej manj, so mi te casi kar pri srcu. Z dobrim javnim prevozom v sredisce mesta, en spancir naokoli, vmes do kaksne kavarne, katere sem nacrtno raziskal in si jih oznacil v google maps pod kategorijo “kavarna”, na trznici kaj nabavit in nazaj domov. Ampak ja, res je, dnevi so prekratki za vse zadeve in zelo kmalu je ura sedem zvecer. Sem pa ugotovil, da bolj kot si dan popestrim, daljsi se zdi. Najslabse je lezanje in gledanje serij, kar tudi pase npr. ob slabem vremenu, ampak takrat gre cel vikend naokoli tako zelo hitro…
Ja, o bontonu bi se dalo marsikaj, z Matejem se kar strinjam.
@Boki: Ja glej, šov sva naredila pa je. Imel sem že zamisel, da bi kakšne obiske vedno pričakal v kravati, nalašč, ker zdaj smo že v letih, ko človek ne ve kaj naj si misli in raje ostane tiho. Ko bi naslednjič ta isti obiskovalec prišel na obisk vsaj približno zrihtan, bi mu pa odprl vrata, recimo v šlafroku ali istem kratkem kimonu ali čem podobno bizarnem 🙂
Enkrat sem bil v Monakovem v nedeljo zjutraj. Groza. SIcer me pa sobote sesujejo, ker se valjava v postelji še tja do devetih zjutraj in se potem toliko obirava, da se dan pravzaprav začne šele ob enajstih.
@Matej: vedno mi je bilo vsec v tistih ameriskih filmih, saj ves, velika hisa nekje v predmestju, vsakic ko pridejo obiski ali ko imajo druzinsko vecerjo ali za Bozic, je dec v srajci in s kravato. Izgleda odlicno ali kot bi ti rekel, imenitno! Zares pretenciozno postane sele, ko potem tudi v cevljih, srajci in s kravato kosi travo, vmes se mu poleg vsega okoli nog smuka pes po igranju s tistim avtomaticnim skropilom trave, decova obleka pa ostane nedotaknjena.:D
Ce hoces za vikend hitreje iz postelje si pa umisli enega takega macka kot je eden od najinih. Na tri minute dela kroge na posteljo in iz nje, te vmes lize po obrazu (seveda s sijajnim ustnim vonjem) in grize lase dokler koncno ne ustanes in mu postrezes s “frustkom”. Ampak vem, kako bi to bilo s tabo 😀
Tako je na Norveškem. Karkoli praznujejo, cel dan hodijo okrog v kravatah. Ali pa dva dni.
To bi bilo pri nas nevarno. Kravata…. pa razočaran človek zagleda vejo in??
Ne se hecat.
Rahlo (precej) zavisten 😀