Trobezljači

Prejšnji teden smo dva dni kolesarili po hrvaški Istri. Kar se tiče kolesarskega turizma so tam že dva do tri korake pred Slovenijo, ki se hvali kot kolesarjem prijazna dežela, a je daleč od tega tako glede zakonodaje, kot glede infrastrukture in predvsem mentalitete. Pred petnajstimi leti, ko sem bil prvič na pripravah v Poreču, je bil ta segment turizma precej beden oziroma ni obstajal, danes pa v Istri realno razmišljajo o tem, da bi lahko srednjeročno konkurirali destinaciji, kot je Majorka. To jim lahko uspeva tudi zato, ker kolesarski turizem razvijajo skupaj s kolesarji in ne le na konferencah, kjer se v nedogled fantazira o povezovanju, zmanjka pa energije za akcijo.

Oni dan smo tri ure kolesarili skupaj z Robertom Radojkovićem, nekdanjim tekmovalcem v cestnem kolesarstvu, ki je zdaj tudi uspešen (ultra)maratonski tekač – med drugim je zmagal na prvi ljubljanski izvedbi Wings for Life in dvakrat na Istrskem maratonu –, v hotelu Aminess Maestral pa vodi športne programe. Zaveda se, da je za dobro počutje kolesarjev bistvenega pomena spoštljiva vozniška kultura, ki se po njegovih besedah – in mojih skromnih izkušnjah – počasi res izboljšuje.

Večino časa sva po družabni in varni kolesarski navadi vozila vštric, kot to znajo sposobni in izkušeni kolesarji, s katerimi je kolesarjenje res užitek – desni kolesar tik ob robu ceste in levi tik ob krmilu desnega. Na ta način dva kolesarja zavzameta komaj kaj več prostora kot en neizkušen, obenem pa ju je lažje prehiteti kot kolesarja, ki vozita drug za drugim – če seveda predpostavljamo, da se kolesarje prehiteva samo, ko je to varno in ko je tudi edino sprejemljivo, torej ne takrat, ko nasproti prihaja drug avto.

Tako smo v miru kolesarili kakšnih štirideset ali petdeset kilometrov, potem pa je nekdo na praktično prazni cesti zatrobil. Malo smo bentili, a smo mu prijazno pomahali v opravičilo.

Ko je prehitel, se je izkazalo, da je …

… Slovenec.