Tovariško okrog Ljubljane

Vsakič znova si rečem, da ne bom šel nikoli več okoli Ljubljane po Poti spominov in tovarištva, s kolesom ne zato, ker je preveč pešcev in psov, peš pa ne zato, ker se preveč vleče.

Včeraj smo šli okoli Ljubljane po PST.

Tokrat v smeri urinega kazalca in ker na Dolgem mostu gradijo, smo začeli pri viškem britofu. Pot do Kosez je malenkost, med bloki je bilo tudi še kar zanavno, na Litostrojski pa sem imel, še preden smo prehodili tretjino poti, vsega dovolj. Če bi bil sam, bi šel na avtobus. V dobro voljo me je spravil šele tale primerek poskusa neoklasicizma. Doktorica je diagnosticirala hipertrofijo m. serratus anterior in in agenezo m. rectus abdominis. Šele doma sem opazil, da ima tudi nenavadno velika stopala.

Okolica postane spet prijetnejša šele v Stožicah, če bi seveda dokončali stadion. Dvomim, da bi za zazidavo župana poskrbel Tyson. Svoje je tam že naredil. Beton stoji in Roku Furlanu ne gre slabo.

Nisem vedel, da so Petru Božiču že postavili kip in k sreči je Mirsad Begić delo opravil precej bolje od umetnika, ki je oblikoval tistega delavca. Kip stoji na križišču Božičeve in nesojene Titove.

Naslednji brutalno dolgočasen odsek vodi čez Javna skladišča in potem čez ter tik ob obvoznici.

Prstan okoli Ljubljane spet ozeleni šele v Štepanjskem naselju in najlepši je prav gotovo odsek čez Golovec. Vzpon s severne strani urejajo in po novem s kolesom sploh ne bo več izziv, na drugi strani je pa še vse po starem.

Na terenu smo bili vsega skupaj slabih osem ur, od tega smo hodili 6 ur in pol, preostanek časa pa zabijali med nakupovanjem raviolov v Kosezah in česna v Novih Jaršah, tam sva si, približno na polovici poti, v neki krasni beznici privoščila tudi malico in kuhano vino. Mislim, da me lahko v pohajanje okoli Ljubljane prepričajo samo še s kakšno pivsko akcijo, na primer s pohodom okoli Ljubljane od pajzla do pajzla. Sploh, če bo spet tako mraz. Mislim, da vseeno ni junaka, ki bi včeraj dopoldne po Ljubljani tekal v kratki opravi.