Tour de France Femmes 2022: Pretežka dirka. Pretežka za punce?

»Napiši nekaj na temo ženskega Toura,« mi je rekel prijatelj, ne ravno aktivist za pravice žensk, a ne eden tistih, ki se ne bi čutil nelagodno, ko na Facebooku prebere: »Nisem še (vedno) prepričan, če je to šport za ženske. Rekreacija Da, šport ?« Avtor je priložil fotografije z ženskega Toura, ki večinoma – in ne samo – prikazujejo objokane kolesarke, ki se v cilju ali ob cesti skremženih obrazov valjajo po tleh.

Ženski Tour je star skoraj štirideset let

Žensko kolesarstvo se sooča s celo vrsto izzivov, a krovna zagata je še vedno precej slaba medijska izpostavljenost. Vzrok za to je manjše zanimanje javnosti za žensko kolesarstvo, seveda pa zanimanja javnosti ne more biti, če je medijska izpostavljenost slaba. Nekdo mora prvi plačat. Kdo drug, če ne organizator Toura ASO. Dobili so sponzorja, zato se dirka uradno imenuje Tour de France avec Zwift. Podjetje za zviftanje si je s tem kupilo neuradni naziv nekakšnega odrešitelja ženskega kolesarstva.

Ženske različice Toura so potekala že zdavnaj, a se ASO in Zwift trudita to čim bolj temeljito zamolčati in izpasti kot firmi, ki sta si to spomnili prvi.

Že leta 1955 je bila petetapna dirka, potem dolgo nič. Med letoma 1984 in 1989 je Société du Tour de France, tedaj organizator Dirke po Franciji, ob moškem sočasno organiziral še Tour de France Feminin, prvo leto v 18 etapah (skupaj 1059 kilometrov), naslednja leta v 12 do 15 s prologom (skupna dolžina od dobrih 800 do slabih 1000 kilometrov), v zadnji izvedbi pa v 11 etapah in prologom. Najboljša vseh časov je Jeannie Longo s tremi zmagami od 1987 do 1989.

Zdaj pa … kot da je ni. Kot da ženski Tour ni nikoli obstajal. Kot da ni bil pravzaprav še težja dirka, vsaj po številkah. Kot da je žensko kolesastvo nekaj novega.

Pozneje je bilo v Franciji še več ženskih etapnih dirk, a brez povezave z moškim Tourom, vse pa so propadle iz istega razloga kot Tour de France Feminin: ni se splačalo. V drugem poskusu si je ASO vzel več časa z enodnevnimi preizkušnjami La Course by Le Tour de France, medtem ko se je v več etapah dirkalo na ženskem Giru in tudi na Vuelti. Kakorkoli, La Course v resnici ni nikogar zanimal, neglede na to, da je šlo za dirke svetovne serije. Ljudje hočejo solze in kri.

Veliko dirkanja, malo časa

Medijska izpostavljenost je sicer večji izziv, kot si kolesarstvo priznava. Osnovna zagata je po mojem, da cestno kolesarstvo traja svinjsko dolgo. Tour de France smo gledali tri tedne po pet ur na dan. In potem fašemo takoj še osemdnevno žensko dirko in še vse ostale, ki so jih sočasno prenašali v domu kolesarstva, kot si pravita GCN in Eurosport. Zmanjkuje časa. Zmanjkuje novinarjev.

Te težave ni v ciklokrosu, gorskem kolesarstvu, velodromu, BMX-u, kjer se vse zgodi hitreje, na istem prizorišču in z manj logističnimi preprekami. Ženske so vseeno plačane slabše in tudi gledanost je slabša, vendar se vplivneži ne sprašujejo ali so to športi za ženske, čeprav tečejo solze, pokajo kosti in je anoreksija pa hormonska neravnovesja, s čimer se seveda soočajo tudi moški.

Skratka, težko najdeš energijo in čas za moške in ženske dirke. Večino, tudi večino mojih znank, bolj zanima moško dirkanje, nekateri sladokusci pa si vzamejo več ali manj časa tudi za ženske dirke, ki so po svoje celo zanimivejše, če se seveda na kolesarstvo vsaj malo spoznaš.

Je profesionalno kolesarstvo za ženske?

Bizarno je, da si to vprašanje zastavljamo leta 2022.

Sprašujem se, ali je ta šport sploh za koga.

Pred desetimi leti se mi je kolesarstvo zdelo precej bolj človeško, a po mojem ne toliko zaradi tega, ker je bilo manj gladiatorsko, ampak ker sem bil mlajši. Zdaj si teže predstavljam stalno odsotnost od doma, intervalne treninge v rdeče-vijoličnem polju, množične padce in odrgnine po telesu v površini, kakršna v Ljubljani stane od tri tisoč evrov naprej.

To je nečloveško in nisem si na jasnem, ali se zdi bolj nečloveško tistim, ki so to vsaj malo izkusili, ali analfabetom, ki po novem gledajo kolesarsvo, so pa prepričani, da niso sposobni zlesti na Vršič.

Upam, da avtor na začetku zapisanega vprašanja ne namiguje na to, da je profesionalno kolesarstvo neprimerno za ženske, ampak da gre za nepotrebno, nespretno provokacijo in banalizacijo dejanskih izzivov profesionalnega ženskega kolesarstva v letu 2022. O teh izzivih se po mojem res govori premalo, kot da bi se tega bali in kot da se bo vse rešilo z vzhičenimi floskulami, ki so jih bili mediji prejšnji teden prepolni.

Ja, razlike med najboljšimi in slabšimi na Touru so bile prevelike, zato je deloma trpelo dirkanje kot spektakel. A vzroki za to so širši. Rešili jih ne bodo ciniki, ampak čas ter – grozni, grozni – kapital.

Amaterke na profesionalni dirki

Razvoj ženskega cestnega dirkanja je bil desetletja na mrtvi točki, potem pa se je zgodil na hitro in sistem se ni mogel prilagoditi. Preden razumemo, da je bil ženski Tour po svoje pretežek, moramo razumeti, zakaj je tako.

Licenco WorldTeam je imelo lani devet ekip, ki so skupaj zaposlovale 119 kolesark. Potem ko so lani napovedali Tour de France Femmes, je naraslo zanimanje sponzorjev in letos ima licenco svetovne serije 14 ekip, ki skupaj zaposlujejo 193 kolesark. Skoraj čez noč je 70 kolesark dobilo profesionalne pogodbe. Seveda si jih zaslužijo, vendar je vprašanje, koliko so te kolesarke res kakovostne. Še lani so morda dopoldne trenirale, sredi dne študirale, zvečer pa kelnarile. Samo zato, ker imajo odslej za slovenske razmere dostojno plačo, še niso čez noč tako napredovale, da bi lahko držale prvo grupo.

Na moškem Touru je dirkalo 22 ekip, najnižje rangirane so serije Pro, torej prav tako profesionalne ekipe, ki kolesarjem zagotavljajo dostojno plačilo. Na ženskem Touru je dirkalo 24 ekip, kar je zaradi manjšega pelotona po svoje smiselno – v ekipah je samo po šest kolesark. Vendar to pomeni, da je dirkalo tudi nekaj ekip, za katere še niste slišali in kolesark, ki so morale, kaj vem, vzeti dopust, da so lahko prišle na Dirko po Franciji.

To, da sta na ženskem Touru dirkali kontinentalni ekipi St Michel-Auber93 WE in Stade Rochelais-Charente-Maritime, je približno tako, kot če bi prišli na moški Tour zasedbi Ljubljana-Gusto-Santic in Adria Mobil. Z vsem dolžnim spoštovanjem do naših fantov, ampak letos je bilo boleče očitno kaj se zgodi, ko kontinentalne ekipe naletijo na dve motivirani moštvi svetovne serije v formi za Tour.

Jokajo tudi fantje

Na Twitterju sem uspešno s svoje časovnice zradiral trole, ki jih skrbi za slovenski narod ali dobrobit otrok, našega največjega bogastva, tako da sledim samo še tviteraše, povezanim s kolesarstvom, in še to z anonimnega in praktično nevidnega računa. Kakorkoli, v kolesarskem tviteraškem mehurčku imamo opravka s podobnimi idioti.

Ženski peloton se množično razbije, vse leži po tleh, krvava telesa, polomljeni bicikli, jok, kriki, panika … v množici zmenetov s Twitterja pa se najde tudi tisti, ki to komentira kot »kolesarstvo ni za ženske, ker se ne znajo vozit«.

Takisto, ko se Annemiek van Vleuten odpelje že na prvem klancu in zmaga po 62 kilometrih samostojnega bega z večminutno prednostjo. »Vse so zanič, naj raje rojevajo otroke,« bo zapisal trolček, kot da je kak anonimni komentator s portala MMC RTV Slovenija.

Pri tem se pozabi na množične padce v moškem pelotonu. Na objokane ksihte moških, ki se v cilju valjajo od sreče. Na smešno dolge pobege, v katerih moški deklasirajo svetovno konkurenco, kot Pogačar lani na Touru, ko je neposrednim tekmecem nametal tri minute in več. Ali na napad Remca Evenepoela na sobotni Klasiki San Sebastian, ki je soliral 44 kilometrov in zmagal z dvema minutama prednosti.

Skrbi vas za ženske?

Opremiti zgoraj zapisani tekst s Facebooka s fotografijami Cecilie Uttrup Ludwig, ki se v cilju valja po tleh od izčrpanosti in sreče ob zmagi, izčrpane kolesarke Stade Rochelais-Charente-Maritime, ki jo v cilju oskrbuje zdravnik, objokane Demi Vollering in vrste kolesark, ki se po padcih valjajo po tleh, med njimi Urše Pintar, je v tem kontekstu precej … [vpiši po lastnih željah].

Seveda se to zapakira v skrb za žensko telo, ki nam daje potomstvo in prej ali slej se javi strokovnjak z neko licenco, ki strokovno razloži, da žensko telo ni primerno za tako skrajne napore.

Se vam objokane in okrvavljene ženske smilijo, ker vas spominjajo na vaše prekrasne hčere? Zakaj ste jih sploh delali, če so njihove matere v porodni sobi trpele strašne muke: klistirali so jih ali pač brisali drek, rezali so jim spolovila, jih omamljali, nekaterim so reševali življenja. Zdaj pa cel cirkus, ker se dekleta soočajo na Touru z enakimi izzivi kot moški?

Prvi Tour Femmes je šele začetek

Zato, da slučajno ne pride do abotnih komentarjev, kot so opisani zgoraj, moramo biti pri kritiki letošnjega ženskega Toura in ženskega kolesarstva previdni, no, konstruktivni.

Žensko kolesarstvo se mora še razviti in to terja čas. Morda se bo morala zamenjat generacija, zato da ne bodo tako strašansko izstopale redke kolesarke, kot sta van Vleuten in Marianne Vos, ki sta zmagali polovico vseh etap. Prva je stara 39 let in druga 35 let. Kaj je z njima, da sta toliko boljši, se sprašujejo pametnejši od mene, dejstvo pa je, da so praktično vse pobrale Nizozemke: tudi vse štiri majice.

Prvi novodobni ženski Tour po mojem ni bil pretežak za ženske, če pogledamo traso: osem dni, vsega dve gorski etapi. Lahko bi naštel vrsto znank, ki bi to v osmih dneh lepo zvozile tudi v poskočnem rekreativnem tempu. Zaplete se, ko začne letet: takrat se pokažejo prevelike razlike. Van Vleuten je bila v sedmi etapi videti kot princesa, Demi Vollering tri minute za njo napol mrtva, še kakšnih petnajst jih je resno dirkalo, ostale so se borile za preživetje.

Želel bi si dveh tednov dirkanja, a razlike bi bile samo še večje. Z osemdnevnim formatom so našli primerno srednjo pot in po mojem je manjkal samo kak kronometer, ko bi si lahko marsikatera zlizala rane.

Kudos za Urško!

Že zdaj pa se veselimo, da je med tistimi, ki zmorejo resno dirkat na etapni dirki z gorskimi etapami, tudi Urška Žigart. Mislim, da se večina ne zaveda kakšen uspeh je njeno osmo mesto v sedmi etapi (v generalni razvrstitvi je pridobila 43 mest), toliko bolj zato, ker je bila sposobna resno dirkat tudi naslednji dan (pridobila je še 17 mest). Njena edina, a tudi velika težava je, da se dirka tudi navzdol in v veliki skupini. Če bo usvojila prvine osnovne šole kolesarstva, bo lahko na takih dirkah generalno precej više od 29. mesta.

Njeno dirkanje je toliko bolj impresivno, ker je Urška na Tour prišla tik pred zdajci kot rezerva, res pa z dobrimi vožnjami na Dirki po Švici za pasom. Tako je vsaj videti po rezultatih iz Švice … žal te dirke nismo videli po televiziji.

Zato je dobro, da ženski Tour prehiteva razvoj ženskega kolesarstva. Vztrajanje pri amaterizmu ne prinese rezultatov, ampak ljudstvo samo utrjuje v nazadnjaškem prepričanju, da to ni za ženske. Nekje je treba začet in ustvarjat denar, ki bo financiral dirke, ekipe, kolesarke, zato da bomo morda čez deset let gledali nekaj bolj moškemu kolesarstvu podobnega.

Ne ne nujno bolj zanimivega, a vsaj bolj izenačenega.