Tour 2022 pod črto

Marsikaj smo pričakovali, le tega ne, da po dveh letih rumene majice na Elizejskih poljanah ne bo oblekel Slovenec. Trd pristanek Primoža Rogliča v peti etapi nas je sicer šokiral, a resnici na ljubo nas ni presenetil. Ko je na Col du Granon pobralo Tadeja Pogačarja, pa je bilo to presenečenje, ki ga ne bi smelo biti. Torej, ne bi smeli biti presenečeni. Vendar Pogačar daje že tri sezone vtis, da je nezlomljiv. Če ne zmaga, je vsaj blizu. Njegov poraz na Touru pa je bil spektakularen.

Poraz?

Bog pomagaj, Pogačar na Tour ni prišel po nekaj rumenih majic, tri etapne zmage in zmago med mladimi kolesarji, ampak po tretjo generalno zmago. Do šampionov je nespoštljivo, če o drugih mestih govorimo, da so vredna toliko kot zmage, češ, pet let nazaj si nihče ni predstavljal, da lahko Slovenec zmaga na Touru. Ja, pred petimi leti bi bil to neverjeten uspeh, zdaj pa ni več neverjeten, ampak je samo še uspeh z napako.

Bobu je treba reči bob, ob tem pa jasno povedati, da je drugo mesto seveda odličen rezultat, ki mu v zobe gledajo samo bedaki. Kolikor je bil poraz spektakularen, ker je bil pač prvi pravi poraz, je bil po drugi strani tudi lep. Ne zato, ker sta si Pogačar in Vingegaard ob vsaki priložnosti izkazovala simpatije, ampak ker sta se dajala do onemoglosti in je Pogačar dirkal na zmago, tudi ko sem vanj verjel samo še zaradi lepšega. Pogačar se ni nikoli sprijaznil z drugim mestom. Sprejel ga je, ni pa z njim sprijaznjen.

Kaj je šlo narobe?

Tadeju Pogačarju se je na Col du Granonu dogajalo točno to, kar se redno dogaja vsakemu od nas. Bil je samo poraz in čeprav je bil še vedno drugi najboljši, je bilo videti huje, kot so videti naši osebni porazi, naj bodo še tako usodni. Pogačarju se je poraz dogajal potencirano, kot se mu tako ali tako že vse življenje odvija na potenco.

Teorij, da mu ne ležijo vročina in izrazito dolgi klanci, ne sprejemam. Kljub pripeki in izrazito dolgim klancem je bil še vedno drugi najboljši in daleč pred vsemi ostalimi. Dvomim tudi, da se je do enajste etape s ciljem na Granonu že usodno izčrpal, kar so napovedovali strokovnjaki že odkar je skoraj pregriznil balanco v peti etapi po tlakovanih cestah.

Tam je pokuril ogromno energije že zato, ker ekipa ni funkcionirala, kot bi morala, če bi dirkal tudi Matteo Trentin, potem pa z napadalno vožnjo v družbi Jasperja Stuyvena, ki mu je na koncu prinesla pičlih trinajst sekund dodatne prednosti pred Vingegaardom. Ampak zdaj, ko smo se navadili na majhne razlike pri vrhu, se niti to ni zdelo od muh.

Še precej manj je pridobil v sedmi etapi na La Super Planche des Belles Filles, pičle štiri sekunde, a za ceno ekipne akcije, ki je nekoliko spominjala na poskus očarljivega skupinskega samomora. Naslednji dan je šel domov zaradi covida Vegard Stake Laengen in v osmi etapi je Pogačar v cilju spet pridobil štiri sekunde, zmagal šprint za peto mesto v deveti etapi in šprint za dvajseto mesto v deseti etapi. Obakrat ni pridobil niti sekunde.

Že res, Pogačar v resnici ni porabil dosti več energije kot Vingegaard, ki mu je pač moral slediti, toda naš človek ima skoraj nečloveške sposobnosti regeneracije, čivkajo že ptički na vejah. Nihče pa ne ve kakšne sposobnosti regeneracije ima Jonas Vingegaard. Proti koncu dirke je bila strašljiva njegova izjava, da težja kot je dirka, bolj mu to ustreza.

Toda Pogačarjev zlom na Granonu ni bil posledica akumulirane utrujenosti. Še vedno sem prepričan, da je jedel premalo. Dovolj za običajno gorsko etapo. Gorska etapa, v kateri najmočnejša ekipa na dirki svojega konkurenta po vnaprej določenem scenariju skuša razčetveriti že 60 kilometrov pred ciljem, seveda ni običajna. Če kdo, sem si mislil, se bo iz te godlje izvlekel Pogačar. In dobro je kazalo. Potem je Jumbo-Visma izvedla drugi del kolesarskega umora.

Pogačar je potreboval čudež

Po enajsti etapi so vsi razlagali, da je Tour še dolg, ampak tako zelo dolg pa spet ni … po vsaki etapi je eno etapo krajši, več kot dve minuti zaostanka pa sta v modernem kolesarstvu zajeten zalogaj. Razne nevšečnosti so sicer zdesetkale tudi Jumbo-Vismo, a slabše so jo odnseli UAE Emirates, ki je bila tudi sicer realno šibkejša ekipa. Ne slaba, to so pokazali v samomorilski sedemnajsti etapi, a še zdaleč ne tako močna, kot Jumbo-Visma.

Čudeži pa v kolesarstvu ne pridejo sami od sebe, ampak je treba zanje garati. In predvsem tvegati. Pogačar je poskušal vse, do zadnje gorske etap je bil tudi videti boljši, čeprav le malo, a se Danca ni ostresel ne na vzponu, ne na spustu, ne na ravnini, neglede na to, kako daleč od cilja je poskusil. Ne bi se čudil, če ga je v osemnajsti etapi gnal obup bolj kot up, v obupanih poskusih pa se dogajajo tudi napake.

Od bedakov do junakov

Taktika Jumbo-Visme je bila v enajsti etapi tvegana, pravzaprav popolnoma nora, butasta. Vendar že leta čakamo na to, da je ekipa pripravljena tvegati drugo ali tretje ali mesto v deseterici v zameno za majhno možnost, da vendarle zmaga. Jumbo-Visma si je drznila, potem ko so ekipo mediji mrcvarili že od napovedi, da prihajajo na Tour po rumeno in zeleno majico.

V peti etapi, kjer so za seboj pustili kapetana, je nizozemska ekipa naredila največjo neumnost od 15. etape Gira leta 2019, ko je športni direktor lulal v grmovje v ključnih trenutkih dirke. Kaj se je letos dogajalo na severu Francije, verjetno uradno ne bomo izvedeli še dolgo, a občutek imam, da je bil Vingegaard bolj enak kapetan kot Roglič. Zoprno za slovenske kolesarske navdušence, ampak že po Touru leta 2020 sem se spraševal, kako bo Rogličev poraz vplival na njegovo prihodnost v ekipi.

Bi morali Rogliča čakati? Zdaj vemo, da bi bilo verjetno bolje, če bi ga. Ko se je dogajal ves tisti cirkus, pa še nismo mogli vedeti, da bo grupa z Vingegaardom skoraj ujela Pogačarja. Taktika Jumbo-Visme je delovala trapasto, ampak zdaj jim je več ne moremo očitati, ker so zmagali na Touru.

Vingegaard jhe bil močnejši. Pika.

Pravzaprav mi je bilo všeč, da je v osemnajsti etapi na Hautacamu vendarle zmagal Vingegaard. Z napadi in konstantno boljšimi etapnimi uvrstitvami je Pogačar dajal ves čas vtis, da je boljši. Morda je vse to počel tudi zato, da bi omilil težo poraza, češ, imel sem en slab dan, sicer pa sem bil ves čas močnejši, čeprav za las.

Če bi to obveljalo, bi vrstni red pri vrhu bolj definiral spektakularen poraz, kot spektakularna zmaga. Tako pa v osemnajsti etapi ni bilo več nobenega dvoma. Jonas Vingegaard je bil letos boljši. Lahko si je privoščil po padcu čakati Pogačarja, čeprav mu ne bi bilo treba. Pogačar ga je z neizprosno vožnjo silil v napake, jo na koncu storil sam … a Vingegaardu je po svoje koristilo, da je počakal ekipne kolege, ki jih Pogačar ni imel več. Potem mu je z van Aertovo pomočjo naložil na Hautacamu še dobro minuto in, da ne bi bilo dvoma, še osem sekund na kronometru.

Pogačar in Vingegaard sta vzgojena fanta in vzor mladini – a sta po svoje tudi krvoločna in željna dokazovanja. Vingegaard je dirkal tako, da mu ne more nihče ničesar očitati. Razen, seveda, kajpak, dopinga, a tovrstno novinarsko mrcvarjenje na novinarskih konferencah si zasluži svoj zapis.

Grdi dresi, imenitne predstave

Verjetno pa je največja uganka Wout van Aert. Vse kar je počel, je kar preveč spominjalo na to, kako se je Mathieu van der Poel lotil Gira. A z bistveno razliko. MVDP je na Giru res zmagal v prvi etapi in oblekel rožnato majico, a je dosegel manj, kot je pričakoval, in si z neumnim dirkanjem zafučkal Tour.

WVA pa nikoli ni crknil. Ja, očitno lahko pri Jumbo-Vismi počne kar se mu zljubi, ampak ne moreš velezvezdniku tega športa prepovedati, da dirka. Ne po dveh letih, ko ni dirkal zase, čeprav bi lahko osvojil zeleno majico, pa na koncu z ekipo niso dobili niti rumene. Ne moreš ga ustaviti, če v ključnih trenutkih rešuje ekipo in pri tem funkcionira, kot da je na dirki šele prvi dan.

Že leta si želimo, da bi se na Touru dirkalo kot v dobrih, starih časih, ko pa to nekdo zares počne, se vsi po vrsti zgražamo, ker ekipa ne stavi vsega na enega konja. Kdo pa je pred mesecem dni verjel, da lahko dirkajo z dvema kapetanoma za rumeno in še enim za zeleno majico? V 21 dneh so osvojili šest etapnih zmag s tremi različnimi kolesarji – in WVA v zadnji etapi sploh ni dirkal –, rumeno, zeleno in mimogrede še pikčasto majico, k sreči pa je Vingegaard letos dopolnil 25 leo, sicer bi pobrali vse. Ah, Wout van Aert je postal tudi najbolj borben kolesar, pri tem res ni imel nobene konkurence.

Jumbo-Visma je pobasala 779.750 evrov denarnih nagrad … ne vem če je to rekord, ampak verjetno je. Ta denar niti ni pomemben, ampak mislim, da lestvica najboljših zaslužkov dobro definira uspešnost ekip.

Žalujoči ostali

Boja za zeleno majico tako sploh ni bilo. Dvomim, da je kdo pred štartom sploh verjel, da lahko premaga van Aerta. Pojma nimam kdo je bil na koncu drugi po točkah. Tadej Pogačar? Ah, ne, prehitel ga je Jasper Philipsen, edini, ki je v pravih množičnih šprintih zmagal dvakrat.

Letošnji Tour je bil sicer atraktiven, a šprinterji so se večkrat borili za preživetje, kot v resnici šprintali. Zadovoljni so lahko poleg Wouta van Aerta samo Philipsen, Fabio Jakobsen in Dylan Groenewegen. Jakobsen na koncu ni zmagoval toliko, da se ne bi mogli spraševati kaj bi bilo, če bi Patrick Lefevere raje stavil na Marka Cavendisha.

Seveda cela vrsta ekip spet ni dosegla praktično ničesar in med njimi je Bahrain Victorious. Sploh se ne spomnim kdaj so zadnjič kaj zmagali. Na dirki Po Sloveniji ni šlo, na državnem prvenstvu tudi ne in na Tour bodo morali pozabiti. Edina svetla točka je bil Fred Wright, po svoje tudi Luis Leon Sanchez, Jan Tratnik je šel na Tour po sili razmer in izvlekel deseto mesto na drugem kronometru … Matej Mohorič pa tokrat ni zmagal etape, a sem bil bolj žalosten, ker niti ni krojil potekov etap. A zdaj smo spet pri visokih zahtevah. Tratnik in Mohorič težko zmagata in od njiju tega ne moremo pričakovati na vsaki tritedenski dirki, so pa ravno zato njune zmage toliko lepše.

Kako naprej? Zadeva Roglič.

Če si je Roglič v peti etapi res zlomil dve vretenci, se bo treba povprašati o zdravstvenih protokolih, a tudi o kompetentnosti Philippe York, ki je njegov odstop po 14. etapi opisoval kot strašansko napako ekipe. Oseba, ki si je spremenila spol, in ima veliko povedati o duševnem zdravju, se v kolumni za Cyclingnews sploh ni spraševala o zdravju poškodovanega kolesarja, ampak je nabijala o nekakšnem rešpektu do Toura, s katerega da ne odstopiš kar tako.

Beremo tudi o govoricah, da naj bi se za Rogliča zanimal Ineos Grenadiers. V Jumbo-Vismi res zmanjkuje prostora in spet smo pri zaupanju, potem ko ni realiziral zmage na Touru leta 2020. Tri Vuelte gor ali dol, Vingegaard deluje bolj zanesljivo. V medijih se bodo počasi začeli spraševati koliko Tourov še lahko zmaga Danec in vsaj do naslednje Rogličeve zmage bodo vsi govorili samo še o rivalstvu med Pogačarjem in Vingegaardom … in vztrajno pozabljali na to, da tam nekje načrtuje po poškodbi vrnuitev tudi Egan Bernal.

Rogliča veže pogodba z Jumbo-Vismo do leta 2025, a jaz bi si ga želel videti v kaki drugi ekipi – a ne nujno, pravzaprav raje ne v Ineos Grenadiers. Tudi zato, ker bi se s tem razširil krog potencialnih favoritov za zmago na Touru.

Kako naprej? Zadeva Pogačar.

Mislim, da je bila v resnici največja težava prevelika samozavest. Ob prvi etapni zmagi, na Planche des Belles Filles, me ni toliko skrbelo, da se bo prehitro utrudil, ampak bolj to, da je šel zmagat na silo. Ker lahko. Vendar je bilo težko. Ne bi bilo treba. Morda se je preveč izpostavljal. Morda je bilo to celo nekoliko prevzetno. Seveda, če se v enajsti etapi Pogačar ne bi pustil zvabiti v past, ampak bi pustil Rogliča naprej, bi se dirka verjetno odvijala precej drugače. A na koncu je Vingegaard pokazal, da je bil dejansko močnejši. Vseeno se sprašujem če bi Vingegaardu uspelo zmagat brez Rogliča in van Aerta oziroma z neko normalno ekipo, ki ni videti kot enota specialcev iz vesolja.

Poraz je prej ali slej moral priti in morda je bolje, da je prišel prej. Zdaj bo moral iskati rezerve, a pri tem je na preizkušnji sproščenost. Je bil še preveč sproščen? Ne, ne, seveda ne mislim, da je treniral premalo trdo. Bi moral prilagoditi program dirk? Morda dirkanje na visoki ravni najprej na UAE Touru in na klasikah vendarle ni najboljši recept, če dobiš na Touru za tekmeca, no, recimo najboljšega hribolazca na svetu. Vendar upam, da je mogoče združiti oba programa, ker je to dobro za kolesarstvo, in da ima Pogačar največ rezerve dejansko na cesti. Tudi to pa lahko pomeni malo bolj preudarno – dolgočasno? – dirkanje …

Pogačar je po svoje spremenil kolesarstvo, medtem ko Vingegaard dirka bolj konvencionalno. Nihče ga ni zelo, zelo resno jemal, ker je bil vso sezono precej neopazen. Na Tirreno–Adriatico je bil drugi, a je bil Pogačar razred zase. Na Dirki po Dofineji pa je Vingegaard sicer pokazal po mojem celo več kot Roglič, »ampak, lepo vas no prosim,« smo rekli. »Lani se je Pogačar z njim poigraval.« Če boste še enkrat pomislili, to niti ni bilo res.

Tako še vedno mislim, da ima UAE Emirates največ rezerve pri sestavi ekipe. Naslednje leto bodo sicer vsi leto dni starejši – letos so bili v povprečju druga najmlajša ekipa, več kot leto dni mlajši od Jumbo-Visme in dve leti mlajši od Ineos Grenadiers. V cilj pa so prišli brez štirih najstarejših. Seveda, to je samo statistika, a na cesti še zdaleč niso delovali dovolj suvereno, tudi ko so bili še popolni.

Razočarani? Seveda ne!

Navdušen sem. To je bil izjemen Tour, boljši kot lanski, ko je bilo že vse jasno po osmi etapi. Tudi tokrat je sicer odločila že enajsta, ampak dvakratnega zmagovalca Toura nihče ne odpiše do zadnjega, tudi zaradi njegovega načina dirkanja.

Res pa razlike na koncu niti niso bile tako majhne. Rumena in bela majica sta bila razred zase, Geraint Thomas bi za tretje mesto podpisal že pred Tourom, a je bil tudi edini, ki je lahko do konca gledal, kako se dajeta Vingegaard in Pogačar.

Tudi od boja za zeleno majico ni ostalo nič. Bela je tako ali tako rezervirana za Pogačarja. Pikčasta pa ni mogla pripasti nikomur drugemu kot zmagovalcu. Ostali so v gorah pokazali premalo oziroma niti niso imeli možnosti, da bi dirkali svojo dirko, saj so se gorske etape največkrat končale z zmagami najboljših dveh v generalnem seštevku, ki sta pobirala točke že daleč pred ciljem.

Po svoje je zoprno, da se krog oži in da je naključij čedalje manj. Po drugi strani pa kolesarstvo že dolgo ni bilo tako napeto in to neglede na nekaj izstopajočih posameznikov. Trenutno so van Aert, Pogačar in Vingegaard daleč najboljši kolesarji na svetu, Jumbo-Visma pa morda najmočnejša ekipa vseh časov. Močnejša kot Sky, ki je zna serijsko zmagovati na grand tourih, a nič več kot to, pa še to na skrajno dolgočasen način, s katerim so pokvarili kolesarstvo.