To mi deli, miško!

Novico o pijanem ministru na prvi strani Slovenskih novic sem ocenil kot simpatičen izhod v sili, ko očitno nikomur ni zgorela domačija, nihče ni umrl v tragični prometni nesreči, nihče ni nikogar usekal s sekiro po glavi, niti niso naredili reportaže pri invalidnem samohranilcu, ki z mamo, očetom in hudo bolnim otrokom živi v 32 kvadratnih metrov veliki sobici brez lastnega stranišča. V novico se zato nisem poglabljal. Potem sem nekje slišal, da naj bi bil minister pijan kot aksa. Potem je novica s prve strani Slovenskih novic prišla v Odmeve, kjer je Slavko Bobovnik incident obravnaval skrajno resno, kot da v Republiki Sloveniji tudi sicer ne odločajo butci, za katere je prav vseeno ali so pijani kot akse, pijani kot kaj drugega, beli pod nosom ali pa trezni in samo strašansko zabiti, kot denimo poslanec SDS Marijan Pojbič.

Po ogledu ministrovega nastopa v parlamentu upam, da je bil možakar dejansko nažgan vsaj kot opica, ker je to edina olajševalna okoliščina za precej butasto vedenje, ki je še najbolj spominjalo na nerodnost pubertetnice, ko prvič v življenju spije dva kozarca vina. Take mini ekscese, ki so lahko kvečjemu srednje dober štos, naj bi v slovenski medijski javni hiši obravnavali v oddajah Radio Ga Ga in Satirično oko. A v do skrajnosti debilnem medijskem okolju je nemogoče pričakovati, da uredništvo domnevno resne oddaje ne bo napihnilo zadeve kar v osrednji, celo večkrat nagrajeni informativni oddaji, in s tem dalo prostor za politikantsko zgražanje in ljudsko pametovanje.

K sreči okajeni Klemenčič ni nikogar razžalil, ni kot motorični debil telebnil na nos, poslank ni nadlegoval z opolzkostmi in poslancev ni otipaval po mednožju. Verjetno se je še najslabše počutila njegova sekretarka, ki ji je bilo ob njem skoraj tako nerodno kot Pahorjevi izvenzakonski partnerici v Pahorjevih veselih trenutkih.

Med pravosodnim ministrom in predsednikom države je seveda bistvena razlika. Prvi se je kot bebec obnašal, ker se ga je slučajno nalezel, drugi pa je vedenje bebca privzel za svoj imidž in tako dejansko spominja na Zaphoda Beeblebroxa, samo da očitno misli, da je zares koristen. Če naj bi bila naloga predsednika države enaka, kot jo je imel Beeblebrox, da torej odvrača pozornost od pravih svinjarij, je Pahor seveda uspešen. A to lahko stori samo s pomočjo medijev. Ob njegovem teatru se niti ne zdi nenavadno, da ljudje čedalje večkrat govorijo o tem, da pri nas vendarle ni tako slabo.

Tak teater sam po sebi niti ni problematičen. Problematičen postane z opozicijo, ki ni sposobnega drugega, kot zajebavati po Twitterju, in ko se s temi tviti ukvarjajo resni mediji, ki bi morali v omejenem času in prostoru izpostavljati resne probleme. Tako pa je razlika med Slovenskimi novicami in osrednjo, menda celo najboljšo informativno oddajo na javni televiziji čedalje manj očitna.

Še enkrat. Okajeni Klemenčič je mnogo manjša težava, kot na primer trezni Pojbič, domnevno prisebni Pahor ali domnevno resni mediji, ki prednostno tematizirajo iste vsebine kot bulvarski tisk.