There is no such thing as a free piss

Dlje ko smo bili v Keniji, bolj smo se bali postankov za lulanje. Bili so enostavno predragi.

Stranišča ob razdrapanih glavnih cestah, kjer ne velja niti pravilo vožnje po levi niti po desni, ampak pravilo vožnje med luknjami, so ogromna. Po dobrem letu, ki je minilo od popotovanja, so se mi v spominu ohranila prostorna dvorišča, težav s pregostim mirujočim prometom tam nimajo, in kockaste stavbe brez oziroma s popolnoma neopaznimi vrati in redkimi okni, kajti svetloba prodira v notranjost bolj ali manj od zgoraj, skozi streho. Pravzaprav je zanimivo, da gradnjo tovrstnih objektov očitno prekinejo v fazi kr neki. Če pri nas nekaterim zmanjka denarja že po zaključku tretje gradbene faze, vzdržijo nekateri do podaljšane četrte faze in preostanek življenja preživijo v neometani bajti z malomarno vzidanimi okni. V Keniji pa kr neki. Nekaj oken je, kakšno tudi manjka, streha je zgrajena samo do polovice stavbe, stranski zunanji steni sta ometani, čelna pa ne – razumi, kdor more -, pri stranišču pozabijo na odtok iz pisoarja… in podobne disfunkcionalne malenkosti.

Finta je v tem, da so stranišča v teh objektih le kamuflaža.

Prvič sem notranjost občudoval navdušeno. Cela hala, govorim o, kaj pa vem 600 kvadratih, je prepredena s policami, ki se šibijo pod raznovrstnim afriškim okrasjem, med njimi pa skromno drsajo črnci, kažoč pot do stranišča. Z nekaj sreče je okrašeno z rožami, pri tem pa poudarjam, da so Afričani na plastiko nori približno tako kot jaz na rostfraj vremensko postajo, aluminijasto kafetjero, karbonsko kolo ali na usnjene čevlje. S polivinilastimi vrečkami krasijo okolico vasi, z odpadki popestrijo vhodna vrata. Jasno, da so tudi lončki za rože plastični.

Kenijska stranišča niso najbolj umazana kar sem jih kdaj videl. Marsikatero italijansko ali špansko bi bilo lahko konkurenčno, a v kategorijo najbolj nagravžnega se zaenkrat uvrsti Turčija. Na plovbi po Bosporju med potjo iz Istanbula na obalo Črnega morja me je klasična popotniška bolezen prisilila v hiter umik do najbližjega stranišča, ki je bilo usrano. Mislim, dobesedno usrano. Odneslo me je na drugo stran, kjer je bilo še huje. Žal sem ves razpoložljivi čas že porabil, izbire nisem imel več, in zagazil sem v drek. Nalašč razlagam plastično, da si boste predstavljali kako je, ko noga zdrsuje po zdrizastih iztrebkih in ne moreš niti sedet, ker bi se z golo zadnjico dotaknil školjke, niti opirat na rjave stene, niti čepet, ker bi lahko ob zibanju po valovih telebnil v drek na nos.

Skratka, Kenija je, kar se stranišč tiče, v redu. Na poti od Namange proti Naroku me je navdušil sistem izpiranja pisoarjev. Na kotličku je, kot lahko vidite, nameščen ventil. Šele ko ga lastnik odpre, verjetno na vsake kvatre, voda steče po premišljeno navzdol obrnjenih ceveh in bržkone poškropi vso okolico.

Nemški straniščni sistem na avtocestnih bencinskih črpalkah temelji na filozofiji Sanifair. Za pol evra dobi obiskovalec brezhibna stranišča, hkrati pa tudi pol evra vreden vavčer, ki ga lahko unovči pri blagajni, kjer kupi gumijaste bonbone za 2,30 evra, da ne bi šlo pol evra v nič. V tretjem svetu je sistem drugačen. Prodajalci zaskočijo vsakega posebej. O cenah se nočejo pogovarjat, češ, “later, later!” Ko družina artikle nabere skupaj, leži na mizi zajeten kupček krame, ki bi ga sam, ampak govorim o evropskih cenah, ocenil na maksimalno 40 evrov, v Keniji, kjer vse prodajajo na črno in imajo tako ali tako nižji standard, pa na dvakrat ali trikrat manj.

Ampak cena je 300 dolarjev.

Ko to slišiš prvič, te vrže na rit, ko te hoče nekdo nategnit že petič, bi ga najraje na gobec, potem se pa navadiš.

V Turčiji sem kar precej glihal, ampak tam ni težav, ker prodajalec razume poanto denarja in mu nikoli ne pride na misel, da bi postavil stokrat višjo ceno kot je artikel dejansko vreden. Potem seveda glihaš, dobiš kako brezplačno za darilo, skuha ti jabolčni čaj, stokrat reče “my friend”, nakar že odideš, češ “that’s too much for me” in slednjič dosežeš ceno, ki je z nekaj sreče (in seveda barantaških sposobnosti) bistveno nižja kot za primerljivi izdelek v Sloveniji.

V Keniji pa enostavno ne razumejo principa denarja ali pa se delajo debilne, tega namreč v desetih dneh nisem mogel ugotovit. Če za 20 dolarjev vredno robo zahteva 300 dolarjev, praktično ni manevsrkega prostora za postavljanje lastnih pogojev. Teoretično bi moral ponudit 2 dolarja, kar sem kasneje brezsramno počel, ampak potem imaš občutek, da bo on tisti, ki bo nekoga na gobec. Če rečeš, da plačaš deset dolarjev, si se pa že zašil, ker boš tam pustil vsaj 100 zelencev. Res je sicer, da boš odnesel domov enkrat več robe, ampak tega itak nočeš.

Bo kdo rekel, da smo si sami krivi, ker smo se pustili. Ampak to ni tako preprosto. Fotr ima recimo bistveno več izkušenj z barantanjem, on se je bodel tudi že z Maročani, ki so blazno nadležna sorta, to pravijo vsi, ki so kdaj bili tam. Ampak tam je po mojem vedenju Fotr dobro prišel skozi, Afričan, ki še računat ne zna prav dobro, ga je pa vedno nategnil. Jaz sem praviloma bolje prišel skozi, najbrž ker nisem bil gazda odprave, malo pa tudi zato, ker se mi na koncu preprosto niso več smilili. Jaz sem bil takrat celo brez stalnega dohodka, ker še nisem imel službe. In če mi nek tip, ki sicer živi težko življenje (ampak je vsaj poceni), za neuporabno leseno sranje zaračuna toliko kot danes zaslužim v celem dnevu ali celo v enem tednu, mu bom po dobrem tednu zajebancije z njemu podobnimi nateguni brez oklevanja rekel: “No, thank you.” Revščina gor ali dol. Uradni BDP na prebivalca znaša v Keniji pičlih 1700 dolarjev, on bi pa rad v enem dnevu na turistu zaslužil 100 dolarjev.

O trgovanju z Masaji, ki so še hujši primerki, res pa je, da niso nateguni, pa naslednjič!