The Rock

S Piromanom sva bila namenjena na dvodnevni izlet na Triglav. Tega kuclja imam sicer že vrh glave, ker se še nikoli nisem vzpel iz Vrat, pa sem se pustil prepričat v krožno pot po Tominškovi poti na Očaka in čez Dolič v Dolino Triglavskih jezer, kjer sva načrtovala nočitev, naslednji dan pa povratek če Komarčo/Komno/Vogar. Odločil sem se, da tokrat prespim kar na izhodišču, saj sva štartala ob treh zjutraj. Še nekaj dni pred dnevom zločina sem bil prepričan, da bom spal v Aljaževem domu, ko me je Krof spomnil, da se lahko zavlečem kar v prtljažnik karavana. Z grozo sem se spomnil, kako daleč sem že prišel, da sploh ne pomislim na cigansko varianto!

Ko sem se v nedeljo zvečer privlekel v dolino Vrat, je kazalo slabo. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako deževalo, da brisalci niso sfolgali niti pri hitrosti 30 km/h. Tako svinjsko je lilo, da nisem mogel niti odtočit, ker se mi enostavno ni ljubilo preobleči v kopalke. Ni hujšega kot zaspat s polnim mehurjem. Pa saj skoraj nič nisem spal, mislim da dokler mi ni začel neki butelj svetit v avto. Prav vznejevoljil me je. Izkazalo se je, da sta bila Pi.Roman in Kandela.

Tri zjutraj. Dež je ponehal, ampak z drevja je še kapljalo, da se je slišalo kot ob kakšnem pomladanskem deževju. Kofe je prijal, dober diuretik je. Kandela je šla sredi noči domov, s Pi.Romanom sva zagrizla, še v temi.

Hoditi po neznani poti v temi ni OK.

Falila sva. In še enkrat. Falila sva tudi, ko se je že zdanilo. Tominškova pot je preklemansko slabo označena. Spet sva se vračala malo dol, nisva prehodila več kot tristo metrov višinske razlike. Bilo je že svetlo, ko sva se plazila po tistem smotanem hudourniku, kar naprej mi je drselo in sem se počutil kot riba na suhem. Na dober meter visoki stopnici je za menoj nekaj zaružilo, sem si mislil, hehe, zdaj je pa on padel na rit. Malo čudno je ropotalo, ne vem če ni tudi nekaj zajamral.

Situacija je bila šokantna.

Nisem razumel, kako mu je uspelo pasti na glavo. Ampak bolj me je skrbel nekakšen zamolkel zvok, hitro sem namreč ugotovil, da ga povzroča FAKING VELIKA SKALA, ki se mu je zavalila točno čez glavo, ki je izginila nekam dol … čisto nič pametnega se nisem spomnil v tiste pol sekunde, razen da sem, mislim, da od strahu s podzavestno močjo skalo potisnil naprej, čez naslednjo stopnjo … Nimam pojma, kdo je drugega gledal bolj prestrašeno in začudeno, mislim, da sem ga vprašal, če je cel. To je bilo po mojem dejansko nekaj najhujšega, kar sem doslej videl in v resnici sem se, no, ne posral od strahu, ker ni bilo časa, ampak sem zaplaval v neko drugo dimenzijo, ko se je vse dogajalo kot v sanjah in vse kar sem počel, je bilo instinktivno. Mogoče bo več jasno, če si pogledate fotografijo te preklete skale, za vtis velikosti sem na vrh postavil pollitrsko flašo vode …

Koliko to sranje vaga, ne vem, ampak številke grobih ocen so neverjetne, jaz pa sem bil v danem trenutku konkurenčen Martinu Krpanu.

Roman je v trenutku, hladen kot špricer, ugotovil, da si je zlomil desno roko, podlaket. Čez tiste skale ga je tako nesrečno zložilo, da se je komaj pobral. Zgodilo se je v bistvu nekaj tako trapastega, da bi se mi zdelo bolj logično, če bi padel čez pločnik na Miklošičevi. Stopil je na največjo skalo, ki pa se je enostavno vdala, pogrnil je čeznjo, ona pa se je odvalila za njim. Da je ostala glava cela, se imava zahvalit luknji, ki je bila ravno dovolj velika, da ga je kamen samo malo butnil.

Saving Private Ryan. Moja prva imobilizacija, grdo za znoret, ampak učinkovito.

Že zgoraj sva se režala, čeprav ga je stoprocentno bolelo za znoret. To je fotka stoprocentnega deca!

Taprav dec tudi ne sprejme pomoči in ruzak v dolino odnese sam (ker ve, da bi ga v nasprotnem primeru še deset let zafrkaval, hehe). K sreči do izhodišča ni bilo daleč, v bistvu sploh še nisva prišla v hribe, ko se je zgodila ta res butasta nesreča. Prej bi zdrsnil v kadi.

Na Jesenicah so se kar izkazali, v dobrih treh urah je doživel vse od nasajene sestre in rentgena in super sestre, no, vsaj meni je padla v oko, do splošne anestezije in gipsa. Samo hecno se mi zdi, da medicinske sestre očitno nič ne ubogajo dohtarjev in navsezadnje je rane v Bohinju čistila Kandela. Model je ves potolčen, na vseh koncih opraskan in sploh nočem vedet, kako ga danes vse boli. Se mi zdi pa butasto, da se mi je cel dan opravičeval, da nisem videl Triglava, kot da je on kaj kriv. Kriva je jebena skala, nesreča, usoda, karkoli. No, kozarec slivovke, vrček pira in tole gromozansko pico pri Emi sem si pa vendarle privoščil na njegov račun. Hvala, Roman! Drži se (malo bolj), pa greva drugo leto še enkrat! Po isti poti, itak.