Težava ni LPP. Težava smo mi!

Bralec me je pred časom opozoril na novico iz Primorskega dnevnika:

»Prevozno podjetje Trieste Trasporti je začasno prepovedalo voziti avtobuse svojemu uslužbencu, ki je med vožnjo avtobusa na progi št. 20 med Miljami in Trstom uporabljal pametni telefon.«

Suspendiranemu zaposlenemu podjetja Trieste Trasporti grozi izguba delovnega mesta, lahko pa tudi preklic dovoljenja za vožnjo avtobusov. Bistveno pa se mi zdi, da prekršek pristojni obravnavajo resno.

Kako drugače od sankcij pri Ljubljanskem potniškem prometu, kjer jim za izgovor služita delovno pravno zakonodaja in kolektivna pogodba, po kateri šofer izgubi zaposlitev šele po peti obravnavani pritožbi. Pri tem očitno enako obravnavajo tako pritožbe zaradi nesramnih šoferjev, ki nalašč speljejo potnikom pred nosom ali jih nadirajo brez razloga, kot tiste, ki dokazano kršijo prometne predpise z uporabo telefona med vožnjo. Minižvižgači, ki s fotografiranjem kršiteljev prometnih predpisov in posredovanjem materiala vodstvu podjetja – ki si z njim tako ali tako ne more pomagati – so večja težava, ker kršijo te in one zakone, ki so namenjeni ščitenju lumpov in lenuhov, ki dejansko ogrožajo varnost na cesti.

Zaradi šoferjev LPP – in, jasno, mojega gobca –, ki telefonirajo med vožnjo, sem imel v zadnjih letih dva incidenta.

Prvič, ko se je šofer na opozorilo, naj neha telefonirati med vožnjo, odzval z žalitvami in celo zamahnil proti meni, ko sem roko odrinil, pa je ustavil in panično klical policijo, češ da ga je napadel potnik, in potem avtobus zaklenil, češ da morajo priče napada ostati na avtobusu. Po desetih minutah, ko nobeden od ponižnih potnikov ni protestiral drugače kot z negodovanjem v brado, edini, ki je vztrajal, naj Gospodar avtobusa spusti vsaj ostale potnike, pa sem bil jaz, je prišla zavidljivo velika enota policistov. Na panično vpitje šoferja, da imam psa, si niso upali stopiti na avtobus, kjer sem že deset minut s psom – z nagobčnikom – ogrožal šoferja in vsaj deset potnikov, ko sem jim dopovedal, da s psom nisva nevarna, pa sem z rokami na avtobusu in psom na povodcu čakal kakšnih deset minut, dokler niso ugotovili, da sem relativno miren možakar. Dobil sem kazen zaradi kršenja javnega reda in miru in nadaljeval pot z naslednjim avtobusom.

Šofer ni bil sankcioniran (dobil je opomin delodajalca). Zaradi travmatične izkušnje je odšel domov.

Še pred sestankom z vodstvom LPP zaradi zgoraj opisanega incidenta sem naletel na avtobusnega telefonista, ki se mi je na željo, naj neha telefonirati, najprej posmehoval, potem pa začel groziti. Ko sem izstopil, je ta bizoviški primitivec stopil za menoj in mi grozil globoko v mojem osebnem prostoru. Menda me bodo poiskali, če pa pridem na Bizovik, me bodo prefukali. Čeprav ima mojo vizitko, me doslej še ni našel. Po besedah vodstva LPP je v zagovor povedal, da je – prešerne volje in zelo očitno brezskrbno – telefoniral noseči ženi, ki da je imela nekakšne težave. Grožnje pa niso bile nekaj, kar bi obravnavali še posebej resno. Svetovali so mi, naj se naslednjič ne zapletam s šoferji.

Tako je to – vaša beseda proti njihovi. Na LPP vas bodo v piarovsko osladnem slogu mirili, da cenijo mnenja potnikov in se trudijo zagotavljati visoko kakovost svojih storitev, da pritožbe obravnavajo resno, da šoferje redno izobražujejo in tako naprej. Če boste sitni, kot sem jaz, in če slučajno s kritiko dosežete tisoč ali nekaj tisoč bralcev, vam bodo brezsramno predlagali, da raje ne kritizirajte javno, saj menijo, da to ne bo pripomoglo k boljšim storitvam. Mimogrede bodo tudi omenili, da vsebine pogovora, ki ga boste imeli z vodstvom podjetja, ne objavite javno, saj da se niste dogovorili za take vrste sestanek, ampak da so njihove nebuloze nekakšna neformalna izguba časa za vas in njih dokaz, da jim ni vseeno. Morda v svoji javno službeni korporacijski ne-logiki  in ob očitnem nerazumevanju vaših ciničnih in sarkastičnih pripomb o njihovem delu domnevajo, da se jim smehljate iz naivnosti, ne pa zgolj iz vljudnosti, ker si v resnici mislite, da so le malo manj primitivna vrsta enakih fakinov kot njihovi najslabši zaposleni na terenu.

Če šoferjev ne morejo ukrotiti drugače, bi lahko na njihovo delovno mesto – kot na marsikatero drugo delovno mesto v marsikateri branži – namestili kamero in spremljali njihovo delo. A tega koraka ne naredijo. Na pritožbe potnikov o nemirni vožnji bi se lahko odzvali z namestitvijo merilnika pospeškov in pojemkov ter finančno nagradili ali kaznovali boljše in slabše šoferje. A tega ne naredijo. Izgovarjali se bodo na omejena finančna sredstva.

A marsikaj bi lahko naredili tudi brezplačno. Lahko bi, kot pri marsikaterem podjetju, uvedli kulturo pozdravljanja ali vsaj odzdravljanja in s tem dosegli, da šoferjev ne ni dojemali kot bebave butce, ampak kot vljudne in spoštovanja vredne osebe. A tudi tega malega in celo za normalno družbo logičnega koraka ne naredijo.

Ob podatkih, da število potovanj z LPP skozi leta upada, bodo raje skupaj z MOL statistiko izigravali v svoj prid tako, da bodo kot znak zadovoljstva potnikov izpostavljali, ne čedalje manjšega števila potovanj, ampak čedalje večje število uporabnikov. Ne glede na to, ali so uporabniki z LPP potovali vsak dan zato, ker nimajo druge možnosti, ali samo enkrat in nikoli več, ker so ugotovili, kako zelo beden servis je javni potniški promet v najlepšem mestu na svetu.

Seveda pa težava ni v javnem servisu.

Težava je v potnikih, ki zahtevajo minimalne standarde normalnosti.