Tesni sosedski odnosi

Opazovanje sosedov je brez dvoma ena zabavnejših urbanih aktivnosti. Zgoščena gradnja po kapitalističnem načelu, da je treba izkoristiti vsak kvadratni meter prostora in ga za suho zlato prodati kot nadstandardnega ne glede na pomanjkanje zelenih površin, omogoča precej tesnejše sosedske vezi kot nas skušajo prepričati s ponavljanjem floskul o odtujenosti sosedov, ki drug drugemu ne poznajo niti priimka. Morda sosede iz prvega nadstropja v bloku na drugi strani ulice res ne poznam po priimku, zato pa sem lahko zadnjič dobro ocenil velikost košarice njenega modrca. In da ne bo pomote, take stvari človek opazi slučajno. Je pa res, da potem pogleda ne umakne, vsaj če je normalen.

Seveda se je tudi meni že pripetilo, da sem se naravnost izpod prhe sprehodil čez stanovanje in se v pasu sklonil po jogurt v hladilniku, obrnjen proti oknu, ki sega do tal, potem pa ugotovil, da imam v razsvetljenem stanovanju odrgnjene zavese.

Toda ponekod z gradnjo vseeno pretiravajo. Eno je, če se sosedje gledajo čez ulico, nekaj drugega pa, če drug drugemu praktično sedijo v dnevnih sobah. Ne razumem kako je sploh mogoče, da med blokoma pustijo za morda poldrugi meter prostora. Če sta oba objekta novogradnji, verjetno nikogar ni treba vprašati za soglasje, kupci teh nadstandardnih stanovanj pa se sprijaznijo tudi z gostoto poselitve, ki verjetno prekaša poseljenost bangkoških slumov.

Na tak način so postavili tri objekte na Cesti na Bokalce, na Žaucerjevi pa kompleks gradijo že odkar se s psico potikam po Viču, a edini rezultat so zaradi čedalje večjega pomanjkanja prostora vse bolj nevzdržne bodoče bivanjske razmere in prestreljena šipa na še nedokončanem objektu, ki je v teh letih že praktično propadel. Sosedje se bodo morali imeti zelo radi.