Dopust bolj ali manj pomeni, da pred njim garaš kot pes, da si ga lahko sploh privoščič – finančno in časovno -, med dopustom prihajaš k sebi in počivaš, da boš doma spet garal kot pes, ker boš moral vse nadoknadit. Če hodiš nekam v službo in ti za vratom visi tečen šef, to ni tak problem, jaz pa že več kot pol leta uživam sadove samozaposlenosti in vsega sranja, ki ga prinaša. Med drugim mi za vratom ne visi več direktor, ki misli, da je 20-urni delovnik nekaj, na kar bi morali biti vsi skupaj ponosni, ampak poskušam delati predvsem takrat, ko imam čas. Tega imam zadnje čase zelo malo, dela pa vedno več. Pograbila me je rahla panika.
Zato sem v torek po Fotrovem vzoru sestavil tako imenovani terminski plan. Načrtovanje je polovica zgodbe o uspehu, sploh, če se moraš motivirat sam in če je dohodek – z dodatki za malice in regresom vred – dejansko neposredno odvisen od opravljenega dela in ne od zakonodaje, ki za vrat stiska delodajalce, medtem ko delojemalci mislijo, da so takšni privilegiji nekaj samo po sebi umevnega.
V Excelu sem sestavil tabelo, v stolpce vnesel mesece, v vrstice dneve v mesecu in si z rumeno pobarval vikende in praznike, z rdečo označil dneve službene odsotnosti, z modro pa dedlajne.
Neizbežna je bila ugotovitev, da je glede na obseg dela na voljo premalo delovnih dni.
Zato sem določena opravila (če bi se ukvarjal z marketingom, trežnjem ali kakšnim drugim blefom, bi napisal projekte) vnesel tudi v rumena polja.
Na koncu je bilo vse skupaj videti tako grozno, da sem moral na pivo.
En dan sem torej porabil zato, da sem sestavil terminski plan, kamor pa seveda niso vpisana rutinska opravila, projekti, ki jih bom fasal mimogrede, in ure in ure sestankovanj, ki me ponavadi čisto iztirijo.
Včeraj sem za začetek v celoti ignoriral terminski plan, ker sem ugotovil, da moram narediti nekaj čisto tretjega, nenadoma je bila ura pet popoldne in prvi dan sem bil že kakšne štiri ure v zaostanku, s tem da nisem do konca naredil niti tistega, česar sem se lotil včeraj. Kar je bilo nujno, sem torej naredil danes zjutraj, do petih popoldne, ko tole pišem, pa sem spacal še tisto, česar včeraj nisem dokončal in vsaj na pol porihtal zadeve, ki so priletele danes. To pomeni, da sem še vedno štiri ure v zaostanku, kar pa po drugi strani ni tako zelo problematično, saj danes vsaj nisem na slabšem kot včeraj.
Je pa res, da če celega torka ne bi izgubil s sestavljanjem terminskega plana, bi imel zdaj vse poštimano.
13 komentarjev
Hehe. Wellcome to the club
Ampak sajveš, kaj pravi stara modrost:
Kar lahko storiš danes, preloži jutri na pojutrišnjem.
(Ali nekaj podobnega). 🙂
Zakaj pa v Excelu? Outlook ima to že vgrajeno, pa še reminderje ti pošilja, da te sproti opozarja, kaj vse si pozabil ali zamudil 😆
No take zadeve moraš gledat s pozitivne strani 🙂
Glede na samozaposleni status vse skupaj pomeni, da bosta kruh in salama na mizi in pivo v hladilniku. Če seveda vse te dejavnosti na koncu dobijo tudi kakšno plačilo.
Če ne, je najbrž dobro opravit kakšno selekcijo nepotrebnih/nenujnih.
Ampak za to ti bo šlo spet pol dneva 🙂
Srečno!
@BigBoss: Seveda, nedelja je na primer super dan za delo 🙂
@blitz: Ne vem, v Outlooku me nekaj moti oziroma mi ni dovolj pregledno, v Excelu je pa tabela taka, da naenkrat vidim 6 mesecev.
@t-inca: Seveda, sem pa tja celo dobim kaj plačano, je pa res, da zadnje čase jem bolj poceni šalame, hehe.
Kaj pa M$ Project? Men služi odlično – čisto osnovni gantov diagram, nič drugega. Dela veliko zadev avtomatsko. Je pa res, da moraš na začetku kakšno stvar nastaviti.
Jah, tega pa nimam.
Da mal ugibam. Greš na Bali?
Če že rad delaš preglednice, naredi še tisto kaj vse moraš vzet sabo. Po navadi pride prav, da se kaj doma ne pozabi 😉
Ma ja, kakšen Bali, kaj naj pa tam počnem?
Ne vem kdaj sem nazadnje pred potjo kakšno stvar pozabil. Nikoli ne delam zapiskov, ampak samo po vrsti pregledam omare in stvari namečem v kufer. Rutinsko opravilo. Je pa odločilnega pomena, da pakiram tik pred zdajci in pod pritiskom. Sicer pa res vse pozabim.
No ja, prvo kar sem zagledal pod Ekvatorjem. Da greš nekam za 10 dni, verjetno ni kak resen dopust. Men se je ze zgodl, da ko sem pakiru za Avstralijo, da sem pozabu kopalke 🙂
Klinc, imaš pač ene več v omari 🙂
Ko si sam to gre. Ko si s familijo in greš vsake 14dni nekam, pa ni druge, kot da imaš štiri A4 liste z robo. Potem samo letiš skozi delaš kljukice in mečeš na kup. Drugače ne prideš skozi s časom.
Ali pa manj kompliciraš 🙂
Jeba je, ker sem jih že prerastel 🙂 Tud tale praktična rešitev katero ti jo s tvojim prjatlom tale moment turiva, ni čist mimo. Se boš že enkrat spomnu nanjo 😉