Telefon na pal’ci

Kakšen selfi sem ter tja nikakor ne škodi, če je zabaven prej nasprotno, toda tistim, ki na socialnih omrežjih ne objavljajo praktično ničesar drugega kot svojih našobljenih ustnic ali svojih trdih riti, perfektno podprtih jošk, steroidno nabreklih prsnih mišic in izklesanih trebuhov, neham slediti po hitrem postopku. V primerjavi z instagramiranimi fotografijami, ki jih objavlja punca iz sosednje ulice, se lahko zdi trda pornografija kot nepotrebna šara – zakaj bi si kdo želel gledati razkrečene neznanke, če pa se mu z domačega telefona v enaki pozi reži samo malo bolj oblečena sošolka iz osnovne šole ali sodelavka iz odvetniške pisarne?

Ampak še bolj moteče so serije fotografij turistov, ki svoje obraze s skoraj blaznim veseljem fotografirajo ob turističnih znamenitostih. V tem pogledu mi selfistik kar malo odleže. Ne zato, ker bi si ga lastil, ampak zato, ker me ljudje precej manj nadlegujejo s prošnjami za fotografiranje, recimo pred Dečkom, ki ščije v fontano, ob Aljaževem stolpu ali na Zmajskem mostu. Znano je, da je fotografijo v povprečju najbolje zaupati človeku z največjim fotoaparatom in pogosto sem to jaz. Med temi foto seansami sem se včasih pozabaval tako, da sem kamero obrnil stran od subjekta ali celo obrnil proti sebi, kar je vedno izzvalo zelo zaskrbljene reakcije.

Skratka, ljudje na fotografijah radi gledajo sami sebe in še raje same sebe kažejo znancem, ki jim je to očitno tudi povšeči, manj radi pa za te fotografije težijo naključnim mimoidočim. Selfistik je njihova odrešitev. Je pa tudi orodje, s katerim vsak uporabnik izpade kot popoln butec.

To, kar sem doživel v Carigradu, pa presega celo debilnost narcisoidnega zahoda.

Podatek, da v carigrajskih muzejih ni gneče, je lahko varljiv, kajti vsak domači turški ali arabski turist odtehta tri evropske ali dva ameriška. Res je, da na vhodu ni gneče, vendar se potem razlezejo kot kobilice, pri tem pa praktično vsi po zraku vihtijo selfistike. To niti ni nenavadno. Selfistik na carigrajski tržnici stane manj kot sto gramov najcenejšega turškega medu, lahko tudi pičel poldrugi evro, kar po svoje dokazuje neverjetno: da ponudba še vedno presega povpraševanje. Res pa je, da je povprečno število selfistikov v turškem gospodinjstvu verjetno precej večje kot povprečno število avtomobilov v slovenskem gospodinjstvu in da potemtakem selfistika ne potrebuje skoraj nihče več.

Številčnost te podolgovate zložljive naprave, ki je sploh še nikdar nisem držal v roki, a je tudi nikdar nisem pogrešal, seveda sama po sebi ni težava. Če ponekod v muzejih z dobrimi razlogi prepovedujejo fotografiranje s tripodi, bi morali iz še boljšega razloga prepovedati tudi to orodje.

Občutek sem namreč imel, da so nekateri telefoni s palico povezani neločljivo. Če uporabniki slučajno ne fotografirajo samih sebe, telefon na palici držijo daleč pred seboj in svet okoli sebe opazujejo samo še skozi zaslon, ob tem pa divje fotografirajo okrasje, mačke, mozaike ali svoje ženske, ne da bi dejansko opazovali svet okoli sebe.

Za večino pa sem prepričan, da sploh nimajo slike brez svojega ksihta – in teh slik imajo ogromno, kajti fotografirajo se ves čas in povsod. To je videti približno tako, da turist vstopi v neko sobano palače Topkapi za točno eno sekundo, kolikor je potrebno, da se fotografira pred nečim, kar ga sploh ne zanima in česar verjetno sploh ni videl. Njegov nepomembni ksiht je namreč pomembnejši.

Vrhunec tega bizarnega pojava pa so ženske, ki selfije delajo kljub temu, da so zakrite z nikabom in imajo na nosu ogromna sončna očala, tako da je pravzaprav vseeno, ali se je pred džamijo fotografirala Kalilah ali neki nindža s sončnimi očali Calvin Klein.