Tekac.si: Garanje za tekaško svobodo

Ob prebiranju zadnjega uvodnika revije Tekac.si po tednu dni z grozo ugotavljam, da sem začel o teku filozofirat kot kakšen samooklicani guru, ki promovira eno izmed zmagovalnih rekreacijsko-dietnih variant zdravega življenja. Ampak jebeš to, zakolnem po tekaško, tek je še vedno samo tek in nič več kot eden od boljših športov.

Revijo, ki postaja vse boljša, lahko poiščete pri najljubšem prodajalcu časopisov, naročite jo tukaj, lajkate pa na Facebooku. Spodaj je moja fotka z Maticem Osovnikarjem, ki je dal odličen intervju, še bolj spodaj je uvodnik. Začnite teči, udeležite se množičnega maratona in postanite boljši človek!

Kdor ne teče in kdor tekaške copate – ker teče brez cilja – obuje morda dvakrat mesečno, ne razume, zakaj ne bi tudi na rekreativnih tekih tekli brez misli na rezultat. Matic Osovnikar je do odgovora glede te zagate prišel že kmalu po zaključku kariere vrhunskega športnika. Serijski državni prvak, državni rekorder, tretji na evropskem prvenstvu in finalist svetovnega prvenstva v teku na sto metrov pravi, da ne čuti več tekmovalnega naboja, ugotavlja pa, da je voljo do teka težko vzdrževati brez konkretnih ciljev. Tudi Jure Košir je v smučarskem svetu segel do zvezd, a je po končani športni in kljub uspešni poslovni poti navsezadnje poiskal nov cilj, ki ga je našel prav v teku. Na fotografiji v cilju Berlinskega maratona se je zdelo, da mu je uspešen, a nikakor vrhunski nastop pomenil vsaj toliko kot smučarske zmage.

Če si poleti ne bi zadal konkretnega cilja, se ne bi udeležil polmaratona v Ljubljani. Tudi tekel bi bistveno manj. Po nekaj letih sem vsaj približno – dokler se seveda nisem poškodoval – sledil načrtu vadbe, ki smo ga objavili v reviji Tekac.si. Kot nekdanji polvrhunski športnik sem se ob izpolnjevanju zapovedi v tabeli počutil nekoliko nenavadno, kakor da bi mi nekdo odvzel del svobode. Toda v resnici se je treba za svobodo boriti, saj – kot tudi vse ostalo v tem življenju – ni sama po sebi umevna. In kaj je pravzaprav tekačeva svoboda? Da ob vsakem izgovoru raje ostane doma? Potem seveda ni tekač. Da stopiclja na mestu, ko pa bi lahko z nekaj truda premikal svoje meje? Ne! Pravi tekač svobodo začuti šele takrat, ko zmore več, ko ima občutek, da bo poletel – ne glede na to, ali teče s tempom pod štiri minute ali komaj pod šest minut.

Zato moramo za tekaško svobodo garati, da se nam ljubi garati, pa si moramo zastaviti cilje. Tudi letos bomo imeli ogromno priložnosti za motivacijo. Da je v množičnih tekih nekaj privlačnega, navsezadnje priznajo tudi individualisti, ki se večinoma raje udeležujejo manjših prireditev ali pa tečejo zgolj zase, kot pravijo. Toda tek v skupini ni samo lažji in hitrejši, ampak tudi krepi zavedanje o skupnosti, ki razmišlja podobno. Levo, desno, spredaj in zadaj teče na stotine ali tisoče popolnih neznancev s popolnoma drugačnimi nazori in življenjskimi zgodbami. Toda v tisti skupini si delimo skupen cilj, morda se tudi bodrimo ali si pomagamo na kak drugačen način. Takrat se individualisti združijo v reko tisočerih, ki so si med seboj bolj podobni, kot bi si upali pomisliti. Tako tek v zdravem tekmovalnem duhu združi več ljudi kot kolektivni športi – pa še navijaških parol nam ni treba vpiti, resda zato, ker tega večina zaradi samega napora preprosto ne zmore.

Zato ni nenavadno, da tek pri nas ni samo priljubljen, ampak ima tudi že zavidljivo tradicijo. To vam lahko dokažem v enem stavku: letos bomo tekli na 35. Maratonu treh src, 20. Ljubljanskem maratonu, 15. Malem kraškem maratonu in 10. DM teku.