Na Veliki planini sem bil v slabem vremenu mnogo večkrat kot v lepem. Zadnje čase imam sicer kar srečo, a tokrat ni bilo tako. Gor grede nas je celo bičala sodra. Druženje bi lahko organizirali tudi v varnem zavetju urbaniziranega sveta, a smo se raje vozili dobro uro daleč, od tega pol ure po razdrapani cesti, in še pol ure hodili, jaz z velikonočnimi dobrotami in devetimi litri ležaka v nahrbtniku, ostali pa ovešeni z za izlet v alpski svet popolnoma neprimernimi bisagami. Ena bolj absurdnih bizarnosti je, da psi, ki jih ne le tolerirajo, ampak jim izrekajo celo prisrčno dobrodošlico v praktično vseh kavarnah ter mnogih restavracijah in hotelih najvišje kategorizacije, niso dobrodošli v najzanikrnejših planinskih kočah. Na Veliki planini so, ne glede na slabe vremenske razmere, nedobrodošli tudi v Gostišču Zeleni rob. To zaostalost bi še sprejel s srednjo mero cinizma, a razsrdijo me trapasti izgovori, tokrat v slogu: »V kočo lahko pride kakšen manjši pes in potem lahko skoči in …« No, kaj? Kaj takega se lahko zgodi, kar se ne more zgoditi v vsaki slaščičarni sredi Ljubljane ali, kaj vem, Dunaja? Pes torej ne sme v zanikrno beznico, ki poleti Veliko planino kazi še s pisanim […]
The post 24 ur Velike planine appeared first on Nergač.
]]>