delo – Nergač

Včasih tudi delam

Fri, 12 Feb 2016 17:00:47 +0000

Služba urednika tekaške in kolesarske revije je skoraj tako prijetna kot si mislite, sicer bi se verjetno raje lotil česa donosnejšega in manj nervoznega. Medtem ko ljudje visijo v pisarnah in opravljajo resne službe, se jaz z biciklom za devet jurjev zafrkavam po Slavniku … … kolesarim v Valoniji… … zajtrkujem v Schlossu, kjer so snemali Moje pesmi, moje sanje … … ali med prvimi sploh vozim novega Specialized Vengea ViAS … Vse to dokumentiram in objavim zato, da vzbujam zavist. Vse to je krasno, predvsem preizkušanje stvari, ki jih sicer ne bi, seveda pa ob tem ne napišem, da so prijetna opravila v tem poslu večinoma razumljena kot moj prosti čas in če se s temi sladkostmi ukvarjam, ko so ostali v pisarnah, me doma še vedno čaka delo. Oziroma, kot je rekel Foter: »Direktor si lahko vzame dopust kadarkoli, samo da za to nikoli nima časa.« Navsezadnje ure in ure presedim za računalnikom v domači pisarni, res pa je, da fotografij tega segmenta mojega dela ne objavljam, ker so večinoma precej dolgočasne. Razlikujeta se samo količina in razporeditev papirjev na vedno premajhni mizi. Tokrat sem se lotil izjemno kompleksnega članka o biomehaniki kolesarjenja, pri čemer mi je v […]

The post Včasih tudi delam appeared first on Nergač.

]]>

Analogizirana organizacija

Wed, 11 Feb 2015 17:00:27 +0000

Ob delu na več projektih hkrati, ki so razdeljeni še na celo vrsto mini projektov in opravil, lahko pot do živčnega zloma zakoliči že nedolžen klic, ob katerem se človeku zazdi, da ima opravka s popolnimi bebci in da bi moral vse naredit sam. Ampak to dela že zdaj, rezultat pa je kup nekega sranja po pisalni mizi, devet neodgovorjenih mejlov, dva še od včeraj, hkrati odprtih šest dokumentov, neke fotografije se nalagajo na ftp, druge s ftp nalaga na disk, po telefonu ženska prodaja spletno storitev za optimizacijo vašega poslovanja … pa še psica blefira, da jo tišči scat in se že pol ure prestopa po stanovanju, prekleto, kaj mi je bilo treba psa? Takrat si je najbolje privoščit pivce za živce ali peljat psico v gozd. Problemi Izzivi se zdijo potem lažje rešljivi, a težava je v tem, da ostanejo in še vedno ne veš, kje bi se jih lotil. Zaradi množice opravil, zaznamkov, zamujenih rokov in sprememb popolnoma nepregleden terminski plan ni v stiku z realnostjo že cel teden. Pojavi se zamisel o temeljiti spremembi organizacije dela. Nekaj podobnega se mi je zadnjič zgodilo okoli enajstih zvečer in razmišljal sem, da bi se organiziral po vzoru samooklicanih […]

The post Analogizirana organizacija appeared first on Nergač.

]]>

Domača pisarna: ne počutite se kot doma!

Mon, 09 Feb 2015 17:00:25 +0000

Že večkrat sem zabeležil opazko, da pravzaprav sploh ne delam. »Tebi je lahko, ker ti ni treba hodit v službo,« pravijo ljudje, ki v službo pridejo ob osmih in odidejo ob štirih. Oni imajo pravo službo, jaz pač ne, ker da delam doma, delovni čas načrtujem sam in me nihče ne sili k sedenju na od doma dislocirani lokaciji. Kot da je delo od doma nekaj najboljšega! No, saj v bistvu je. Ampak seveda ni tako pravljično, kot si marsikdo predstavlja. Največjo težavo vidim v tem, da je treba delati. To je dva metra od domačega kavča precej zahtevnejša naloga, kot v po delovni zagnanosti smrdljivi pisarni. Prištejte še osebke, ki vedo, da imate čas za en kofe praktično kadarkoli ter možnost, da lepo vreme izkoristite dopoldne, in na lepem je po kosilu ura štiri popoldne, ceste so nabite s tistimi, ki se že peljejo iz službe, vi pa ugotavljate, da ste v celem dnevu odgovorili na nekaj mejlov in naredili samo tisto, kar je bilo najmanj nujno. Zgodilo se mi je že, da sem šel na kavo ob devetih zjutraj, vrnil pa sem se ob petih zjutraj naslednjega dne, ne najbolj razpoložen za delo. Ker tako ravnanje slej ko […]

The post Domača pisarna: ne počutite se kot doma! appeared first on Nergač.

]]>

Nesposobni doma, uspešni v belem svetu

Tue, 22 Oct 2013 18:00:19 +0000

Pred časom mi je v oko padla raziskava o zadovoljstvu delodajalcev z zaposlenimi diplomanti. Z njimi so med najmanj zadovoljnimi prav slovenski delodajalci, kar naj bi potrjevalo tezo, da so slovenske univerze zanič. S tem se v veliki meri strinjam, saj imam tudi jaz neredko opraviti s študiranimi osebami, katerih inteligenca je približno na ravni psa reševalca, s tem da so ljudje bistveno manj storilni in zanesljivi. Poznavajoč logiko delodajalcev pa se moram vseeno vprašati, ali je krivda izključno na strani univerz. Če se že sprašujemo o usposobljenosti študentov, bi se bilo pametno vprašati tudi o usposobljenosti delodajalcev. Od njih večkrat slišimo, da zaradi kreditnega krča nikakor ne pridejo do posojil, zanimivo pa je, da o podobnih težavah ne tarnajo pri Akrapoviču, Pipistrelu in Hidrii. To so podjetja, ki posojila – skoraj gotovo po boljših pogojih – brez težav dobijo v tujini. Zanimivo je tudi, da predstavniki teh podjetij ne tarnajo zaradi slabega kadrovskega potenciala. Nasprotno, hvalijo se z vrhunskimi strokovnjaki in obenem poročajo o štipendijah in podobnih oblikah podpore za najsposobnejše srečneže. Ostanejo žalujoči ostali. Predobri, da bi ostali doma Ko sem pred šestimi leti nastopil prvo odgovorno službo, mi je delodajalec priskrbel stol in mizo ter spisek nalog. […]

The post Nesposobni doma, uspešni v belem svetu appeared first on Nergač.

]]>

Manualna družba

Mon, 21 Oct 2013 18:00:57 +0000

Ljudem bi lahko počasi postalo jasno, da ta država ne propada zaradi gospodarske krize v zadnjih petih letih, temveč zaradi katastrofalnih odločitev na vseh področjih, ki so se verjetno začele že takoj po osamosvojitvi. Težko najdem vsaj eno državno institucijo, ki funkcionira dobro oziroma ki bi ji lahko dejansko zaupal. Pravosodni sistem ščiti barabe, davkarija ne zna pobirati davkov, zdravstvo razpada, izobraževalni sistem je brez kompasa. In tako dalje. Evo primer s področja izobraževanja. Skozi celo osnovno šolo so nas učiteljice in socialne delavke in psihologinje vse po vrsti pošiljale na gimnazije. Včasih so, kot v posmeh manj sposobnim, glasno razlagale, da sicer z nami ne bo nič. Najpametnejše vizionarke so napovedovale totalno avtomatizacijo in ker nihče več ne bo delal z rokami, naj bi morali doseči visoko izobrazbo. Hm, kaj naj bi torej počeli vsi ostali, resda redki, ki niso zbrali dovolj točk za vpis na gimnazijo? Petnajst let kasneje berem, da je v tej državi na trgu zaposlovanja največ povpraševanja po delavcih “z osnovnošolsko izobrazbo, sledita srednja poklicna izobrazba in srednja strokovna ali splošna izobrazba”. Sodobna družba je res avtomatizirana in informatizirana, a ne do mere, ki so jo napovedovale osnovnošolske strokovnjakinje, verjetno vznesene zaradi besedičenj o novi […]

The post Manualna družba appeared first on Nergač.

]]>

Rodetova zmaga ali poraz?

Wed, 03 Oct 2012 16:00:56 +0000

Moram priznati, da sem novico o rojeni miši, kjer se je tresla gora, prebral z zadovoljstvom. Ne zato, ker bi bil goreč vernik ali brezkompromisni podpornik kardinala Rodeta, ampak zato, ker mi gre na kozlanje zaradi medijev in javnosti, ki vse verjame. Zgodba o domnevnem očetovstvu je presegla vse meje dobrega okusa, ki si ga lahko privošči relevanten medij. Kar Delo ni. Zgodba o očetovstvu ni pila vode, pa so jo vseeno objavili, menda zato, ker so bili dolžni javnost obvestiti o … čem? Govoricah? Babjih čenčah? O tem, da se kardinalu Rodetu ni zdelo vredno ukvarjati z nekim Petrom S? Zakaj pa bi se? Zakaj bi hodil na odvzem DNK, če je vedel, da nikoli ni kresnil tiste ženske – in bil očitno skoraj edini, ki je ni, glede na to, da stara pojma nima kdo je Petrov oče. Si predstavljate, da vas pokliče neznani možakar in zahteva test očetovstva, čeprav vam je jasno, da tiste Micke nikoli niste, pa če ste si to še tako želeli? Odgovorna urednica Dela Romana Šeruga Dobnikar se izgovarja, da je bilo novinarsko delo opravljeno profesionalno in v skladu z novinarsko etiko. To je po mojem smešno. Članek so objavili izključno na podlagi […]

The post Rodetova zmaga ali poraz? appeared first on Nergač.

]]>

Terminski plan

Thu, 06 Sep 2012 16:00:53 +0000

Dopust bolj ali manj pomeni, da pred njim garaš kot pes, da si ga lahko sploh privoščič – finančno in časovno -, med dopustom prihajaš k sebi in počivaš, da boš doma spet garal kot pes, ker boš moral vse nadoknadit. Če hodiš nekam v službo in ti za vratom visi tečen šef, to ni tak problem, jaz pa že več kot pol leta uživam sadove samozaposlenosti in vsega sranja, ki ga prinaša. Med drugim mi za vratom ne visi več direktor, ki misli, da je 20-urni delovnik nekaj, na kar bi morali biti vsi skupaj ponosni, ampak poskušam delati predvsem takrat, ko imam čas. Tega imam zadnje čase zelo malo, dela pa vedno več. Pograbila me je rahla panika. Zato sem v torek po Fotrovem vzoru sestavil tako imenovani terminski plan. Načrtovanje je polovica zgodbe o uspehu, sploh, če se moraš motivirat sam in če je dohodek – z dodatki za malice in regresom vred – dejansko neposredno odvisen od opravljenega dela in ne od zakonodaje, ki za vrat stiska delodajalce, medtem ko delojemalci mislijo, da so takšni privilegiji nekaj samo po sebi umevnega. V Excelu sem sestavil tabelo, v stolpce vnesel mesece, v vrstice dneve v mesecu in […]

The post Terminski plan appeared first on Nergač.

]]>

Slovenci: garači? Seveda.

Fri, 30 Dec 2011 17:00:44 +0000

Pred časom se je Blitz razburil, ker je dr. Bučarja slišal izjaviti, da Slovenci »nič več nismo pridni in delavni«. Da so to le “lepe pesmice iz preteklosti”. Da »naše ravnanje nič več ne ustreza klišejem o pridnosti«. Tradicionalno in samovšečno Slovenci res veljamo za delaven narod in Blitz trdi, da to tudi v resnici smo. Jaz trdim nasprotno. Slovenci smo lenuhi, kar se konec koncev odraža tudi v našem gospodarskem položaju. Ta ni odvisen le od slabe gospodarske politike in zakonodaje na področju dela, za kateri se strinjamo, da sta katastrofa. Odvisen je tudi od delovnih navad ljudstva, ki se od prejšnjega sistema niso bistveno spremenile. Delovne navade so, mislim na delo v službi, katastrofalne. Danes je 30. december. Ni niti sobota niti nedelja niti praznik, vraga, niti 31. december ni! Navaden delovnik je. Naj mi torej nekdo razloži kako je mogoče, da danes praktično nikogar ni bilo v službi ali pa je sicer bil, ampak je bil že ob enajstih nažgan, v najboljšem primeru pa je tik pred zdajci pošiljlal elektronske voščilnice? In to ne samo danes, ampak že cel teden oziroma so ljudje nehali delat že nekaj dni pred božičem. Delavnim Slovencem ketna dol pade že nekaj […]

The post Slovenci: garači? Seveda. appeared first on Nergač.

]]>

Poleti bom doma!

Thu, 19 May 2011 16:00:57 +0000

To počasi ni več smešno. Po naprezanju prejšnji teden, ko sem nabil okoli 60 delovnih ur – brez torka, ko sem se cel dan vozil po Istri in naredil dobrih 500 kilometrov –, sem se čez vikend sprostil. V nedeljo sem nameraval pogledati finale mastersa v Rimu. Ob petih popoldne sem za pet minut zadremal … in se zbudil ob enih zjutraj. Potem sem bil do štirih buden kot sova, pomagala ni niti Sirčeva knjiga Dolgo življenje po smrtni obsodbi. V ponedeljek sem delal štirinajst ur. Do enajstih zvečer. Še sreča, da sem šel potem na pivo. Dva Kilkennyja sem uničil kot liter vode. No, litra vode ne bi tako hitro niti ne s takim užitkom. Torek je bil razmeroma normalen, včeraj teren, danes spet teren. To je sicer luštno, ampak imam občutek, da nisem nič naredil in potem do enih zjutraj pacam tekoče stvari. Vmes fušam za revijo Bicikel, ta mesec imam k sreči samo kolumno, ponudbo za šeststranski članek v Poletu pa sem moral zavrniti, ker mi enostavno ne bi zneslo. V ponedeljek popoldne morajo junijska Potepanja v tisk. V torek grem za štiri dni v Nemčijo. Danes zjutraj sem izvedel, da se mi naslednji petek začne Akademija za […]

The post Poleti bom doma! appeared first on Nergač.

]]>

Štirje šihti

Sat, 14 May 2011 16:00:14 +0000

V četrtek sem prišel v službo ob štirih zjutraj. Končal sem približno ob štirih popoldne. Nič takega. Če ne bi zaključil v petek! Malo več kot štirje klasični šihti. V tem času sem šel enkrat v McDonald’s enkrat na pohan sir in pojedel dva mesna bureka in en sladoled, enkrat sem se tudi stuširal. Napisal sem sedem potopisov in pol, nekaj malenkosti in uvodnik ter vse to tudi uredil. Slabih 70 tisoč znakov. Pri tem je zanimivo, da so članki precej dobri (do svojih tekstov sem ful kritičen), razen zadnjega, ki sem se ga (s pomočjo kolega) lotil po približno 32 urah bedenja, ko počasi nisem več razumel, za kaj sploh gre, in se na trenutke nisem več spomnil niti precej pogosto uporabljenih besed. Take udarniške akcije so zanimiva izkušnja, sploh če je treba uporabljat predvsem možgane, kar je, in to govorim iz lastnih izkušenj, podobno naporno kot zloraba mišic.V petek, ko sem pravzaprav delal že celo večnost, sem imel resen občutek, da je že šest zvečer, pogledal sem na uro in ugotovil … da je deset zjutraj. Bolj kot to, da sem bil pokonci približno 44 ur skupaj, se mi zdi impozantno, da sem delal brez prestanka približno 35 […]

The post Štirje šihti appeared first on Nergač.

]]>