Kot vsak vzoren Slovenec sem slovenski kulturni praznik izkoristil za hišna popravila in po več tednih, odkar je voda iz funky prhe brizgala v vse smeri, razen navzdol, vendarle kupil novo slušalko. K sreči so praktično vse trgovine na slovenski kulturni praznik odprte. Kako drugače, kot s šopingom, naj narod bolje počasti svobodo in slovensko kulturo?
Sem pa kasneje bral Poezije in si med lupljenjem krompirja ogledal proslavo s podelitvijo Prešernovih nagrad. Dobro je, da tokrat avtorji proslave niso provocirali, a se ne bi čudil, če bi v kratkem kak paranoičen, populističen, semi- do neizobražen zdrahar odkril po njegovem mnenju protinarodne, nedemokratične , morda celo fašistične elemente ali pa vsaj sovražni govor. Seveda pa tudi tokrat ni šlo brez pizdenja. Vinko Möderndorfer je dobro nahrulil vse po vrsti in gledalcu je bilo po svoje v zadovoljstvo opazovati dolge politične obraze. Nisem pa prepričan, da si širša javnost ob kulturnem prazniku želi spremljati razburjanje neke interesne skupine, ker dobi premalo denarja. To je res, a v tej državi je premalo denarja tudi za šolstvo, vojsko, policijo, zdravstvo, pokojnine in tako naprej.
Govor me je spravil v slabo voljo zato, ker je kritika prihajala iz ust režiserja predstave v tisti ustanovi, ki je med prejemniki največ državnih sredstev. Tudi Möderndorfer je zaslužen za to, da me do nadaljnjega v to opero ne bo več. Med razmišljanjem, da za vse res ne more biti kriva država, ampak lahko deloma vzrok leži tudi v umetnikih, ki so lahko slabi ali dobri, je Möderndorfer povedal: »Nacionalna opera, na katero so politično zreli narodi ponosni, se na Slovenskem spreminja v revno gledališče.«
To je res, videl sem na lastne oči. Se je hotel Möderndorfer s tem opravičiti za tisto, kar je Jure Dobovišek v Dnevniku opisal kot: »… režiser Vinko Möderndorfer ni segel dlje od ohlapne želje po kritiki zahodnjaške dekadentne samopašnosti. Njegovega izhodišča – simbolno reducirane igre – ni bilo mogoče ločiti od odsotnosti podrobnejše izdelave. Tako so ‘nekdanji’ psihološko-značajski pregled nadomestili prazna statika in petardni klišeji.«
Bi bila režija boljša, če bi ustanova dobila več sredstev? Morda. Ampak težava Madame Butterfly v ljubljanski operi ni samo revna scenografija, ampak tudi revna izvedba. Kot da bi bili vsi vpleteni apatični. Malo denarja, malo muzike? Zagotovo. Ampak ne majhen denar, ki smo ga – ob davkoplačevalskem denarju – investirali v ogled skrajno dolgočasne in sramotno nedodelane opere, bi marsikdo verjetno raje porabil za karkoli drugega. Če zaradi apatije ustvarjalcev ni mogoče ustvariti dobre predstave, naj raje ne delajo nič, ne pa, da nategnejo še kulture željne obiskovalce, ki prav tako nimajo nujno bajnih plač, ker morda delajo v šolstvu, vojski, policiji, zdravstvu ali so upokojenci.
Človek bi se nadela prost kulturni dan malo poveselil … pa je še takrat žalosten.
28 komentarjev
Sicer cenim tvoje mnenje in rada berem tvoj blog, razloži mi pa vseeno, kaj si misliš o sebi, ki greš prav tako na današnji dan v šoping, in ki se prav tako nisi cepil proti gripi- kot veš sam, iz dveh nepametnih razlogov. Hvala 🙂
Čedalje več nas je Zalar, čedalje več :). Saj ti bomo odprli oči, da si tudi ti bebček, o katerih pišeš :).
Po pravici povedano nisem šel v šoping namensko, ampak sem se med sprehodom s psom v tisti smeri spomnil, da bi bilo res fajn zamenjati slušalko, potem sem ugotovil, da je trgovina seveda odprta, sicer še malo cincal med načelnostjo in praktičnostjo … a navsezadnje kupil hudiča. Me je pa malo sram in si o sebi mislim, da sem isti kot bebčki, o katerih pišem. Nikoli nisem imel težav s samoironijo. Če bi jo imel, ne bi napisal, da sem kot vsak pravi Slovenec popravljal po bajti ali pa bi pisal anonimno.
Modro si zaključil debato na to temo. Hvala pa lep večer želim! 😉
Zelo zanimiva in drobnogleda vredna je tudi naslednja izjava gospoda Möderndorferja: “z denarjem, ki ga je država vložila v krpanje bančne luknje, bi slovenska kultura in umetnost živeli 35 let. Tako pa životarita, njene ustvarjalce se ponižuje, ponuja se jim drobtine z velike kapitalistične mize.”
Gospodu umetniku namreč osebna implementacija ideologije ki mu puhti iz ust ne gre ravno od rok pri dejanjih. S kapitalistične mize si je namreč skozi davke uspel prisilno odtrgati 1,2 milijonski kos za svoj film Pokrajina št. 2 (vir: http://www.imdb.com/title/tt1288482/?ref_=nm_flmg_dr_3), v proračun pa prostovoljno vrnil 22% DDV od prodanih kart v skupni vrednosti 28 tisoč evrov (vir: http://www.boxofficemojo.com/movies/intl/?page=&country=SI&id=_fPOKRAJINAST201).
Če bomo davkoplačevalci ob krpanju bančne luknje požrli 50-70% izgube je to še vedno manj kot 97,6% odstotona izguba ob krpanju Möderndorferjevega umetniškega opusa. Dobršen del njegove želje da bi se tako in od tega živelo 35 let pa smo gospodu nekapitalističnemu umetniku že izpolnili.
Ja, ampak rekel je tudi, da se kultura ne izplača in se nikoli ne bo izplačala in da tako pač je.
Seveda se strinjam, da ne moremo pričakovati visokih donosov in tudi kakšno finančno izgubo bi ta narod prenesel, če bi seveda vsaj kaj imeli od kulturne produkcije, ne pa da dobimo film z IMDb oceno 6,5 (kar res še nič ne pomeni), ki sicer dobi nekaj nagrad – a so seveda vse domače.
Sicer pa, ja, vrhunski komentar.
Pa smo spet tam. Samo se v nasi dragi vasici pod Alpami se pricakuje (!), da bo v 2017 drzava za vse poskrbela, vkljucno s kulturo na najvisjem nivoju. Kje pa pise, da se kulturne ustanove nebi smele obnasati kot vsako drugo podjetje na trziscu, vkljucno s pridobivanjem sredstev? Kot da slovenska opera se ni nikoli slisala za sponzorje, donatorje itd.? Poglejte si samo pri nasih italijanskih in avstrjskih sosedih, kjer so te hise najvisji drzavni ponos, kje se sofinancirajo, kaksnem program ponujajo in koliko prvorazrednih umetnikov na leto gostujejo in kaj to v hisni budget prinese.
Sponzorji? Donatorji? Za kulturo? Pri nas?
Hahahahaha!
Hahaha hahahaha haha!
Ja seveda! Kdo bo sponzoriral in doniral kulturnim ustanovam? Ti isti podjetniki, ki bodo crknili še danes, če bodo za deset evrov dvignili minimalno plačo? Kaki teater, kašne galerije! Višek kulture jim je novi beemve pred najljubšim kafićem.
Se načeloma strinjam, da bi bilo v redu. Vsa čast izjemam, a dvomim da bi pri našem šraufciger-lumpen-gospodarstvu to delovalo.
Slovenci imamo tocno taksno kulturo kot si jo kot narod zasluzimo. Zakaj milansko Scalo sponzorira ena najvecjih italijanskih bancnih skupin, dunajsko opero Lexus in OMV? Ker so direktorji teh ustanov tam z namenom, da na vsakodnevnih programih obiskovalcem pricarjajo vrhunsko (za turiste-obiskovalce mogoce zivljenjsko neponovljivo) kulturno dozivetje. Okoli 1,3 mio gledalcev po vsem svetu si letno ogleda dunajski operni ples. Ne pravim, da mora biti ljubljanska tako dobra kot dunajska, povedati hocem samo, da dobi tocno toliko davkoplacevalskega denarja in nic vec kot si ga zasluzi. Po razliko za visje zelje in cilje pa mora iti na trg.
Točno tako! Saj niso vsi potencialni sponzorji neki garažarji, ki sponzorirajo samo lokalne balinarske klube, katerih predsedniki so slučajno direktorjevi bratranci. Seveda pa ne moremo pričakovati – kot marsikdo tudi v športnem svetu -, da bo sponzor dal denar kar tako, ker ima pač rad dobro muziko. Če lahko podjetja sponzorirajo šport, bi pa ja tudi kulturo. Pri tem bi lahko seveda prišla nasproti tudi država, na primer z manjšimi dajatvami za podpornike kulture, s čimer so na boljšem praktično vsi.
Ampak to pa pomeni, da se morajo začeti truditi tudi znotraj kulturnih ustanov, ne pa, da pripravijo totalno sranje, oberejo kulture željne za 30, 40 ali 60 evrov po vstopnici in pričakujejo, da ne bomo pizdili (ali so celo sitni, ker se razburjamo, češ da smo nekulturen narod) in da se bomo pustili naslednjič nategniti še enkrat. Pred opero sva recimo še razmišljala, da bi si ogledala Gorenjskega slavčka … zdaj te dileme ni več.
In ravno kulturna hisa tipa ljubljanske opere bi se lahko krasila s celo vrsto prvovrstnih slovenskih sponzorjev. Kaksen neverjeten potencial nosi ta ustanova z bogato zgodovino! Po svetu so to obicajno sticisca ljudi visjega zivljenskega standarda, ki so pripravljeni globlje poseci v zep, tudi za spremljajoco dodatno ponudbo, nakup vstopnic za poslovne partnerje ni redkost itd. itd. Seveda ob primerni izvedbi programa in vsega ostalega. Ne vidim razloga, da se npr. neka znamka avtomobilov nebi primerno oglasevala v ljubljanski operi, med premori, na vstopnicah, spletni strani itd.
Še malo Matej, pa naslednjič ne boš več šel v trgovino za praznik 🙂 niti če se gre mimo med sprehodom. Ker meni je nepredstavljivo, da za tak praznik pa se hodi v trgovino.
Jaz nisem šel, sem pa raje šel v muzej pogledat rimski tlak, ki so ga odkrili v Ljubljani.
Tukaj je poročilo o tem:
http://www.skupinastik.si/slovenska-cesta-inzula-insula/
pa ena od slik:
http://www.skupinastik.si/slovenska-cesta-inzula-insula/dsc_1879/
Roko na srce: 90% kulturnikov je popolnih mešalcev megle ki ustvarjajo kulturo ki jo samo oni razumejo in častijo. Drugače se pa za največjimi mojstrovinami skriva bolečina in ne denar. lp
Ja, ampak čim nekdo to omeni, ga ozmerjajo z neoliberalcem in primitivcem. Vsi se strinjamo, da bi si kultura zaslužila več sredstev, kot velja tudi za praktično vse ostale družbene podsisteme, ampak želim si tudi, da bi denar dobili projekti, ki si to zaslužijo. Avtor s 300 prodanimi izvodi (še moj blog vsak dan bere trikrat več ljudi) ne more kar pričakovati dobrega honorarja, ampak je lahko dejansko vesel, da mu je neki entuziast to sploh založil. Pa še zdaleč ne trdim, da taka knjiga ne bi smela biti sofinancirana iz naslova državnih sredstev – saj zato jih tudi razdeljujemo.
No ja. Soditi stanje kulture in prizadevnost ustvarjalcev po enem subjektivnu vtisu predstave, ki slučajno ni bila všeč nekomu, ki je bil v operi trikrat v življenju, je rahel mimostrel. Verjetno se tudi strinjamo, da vsi “podsistemi” niso enakovredni in njihova pomembnost enako ovrednotena. In upam, da se strinjamo, da je kultura (v najširšem smislu) pomembna stvar — recimo malce pomembnejša od števila mobilnih telefonov ali prestižnih avtomobilov ali trgovskih centrov v Slovenistanu. Financiranje kulture iz donacij in tržišča je utopija človeka, ki govori na pamet in nima pojma, kakšne razmere vladajo v majhni, nepomembni državi, kakršna so Butale. Primerjati nas z Avstrijci ali Italijani je takisto smešno; gre za neprimerljive zgodovinske, družbene in gospodarske okoliščine. Lahko pa se primerjamo npr. s stanjem kulture in tozadevne državne podpore v Srbiji ali Makedoniji.
Seveda je verjetno res, da tudi znotraj kulture (tako kot drugod) delujejo zabušanti, nesposobneži in paraziti, katerih smoter in pogoj obstoja je molzenje države. A nekaj mi pravi, da jih je bistveno manj kot v državnem gospodarstvu, javnih zavodih, zdravstvenih razpisih in pri vseh drugih “podsistemih”. To pa zato, ker je bistveno manj ljudi, katerih edino vodilo je Slovencem tako ljuba turbo-kapitalistična premisa o tem, ali se ti nekaj sploh izplača ali ne.
Oho, a tako? Torej se naj primerjamo z Makedonijo? Ja potem pa ne vem zakaj sploh pizdimo nad čemerkoli? Najbolje, da blog zaprem, ker potem pa se res ni več treba pritoževati, ker je situacije vendarle boljša kot kje drugod. Ne funkcionira zdravstveno zavarovanje? Čemu bi se torej zgledovali po Nizozemski. Uvedimo raje dodaten davek!
Naj bomo do kulturnikov bolj prizanesljivi kot do policajev, zdravnikov in politikov? Zakaj? Ker se zdijo bolj pošteni? Pošteni? Lepo te no prosim! Domnevati, da je v sferi kulturnikov lumpov in lenuhov manj (ali več) kot v kateri drugi, je skrajno naivno.
Seveda je kultura pomembnejša od telefonov in prestižnih avtomobilov. Ampak ali je tudi pomembnejša od šolstva, zdravstva in varnosti? O tem seveda ne bom sodil. Dejstvo pa je, da vsi ti sistemi črpajo denar iz iste malhe, v katero denar mečemo davkoplačevalci.
Seveda bi bilo denarja več, če ga ne bi pokradli. Povejte mi kaj novega. Dajmo potem še računati za koliko bi lahko s tem dvignili plače učiteljem in medicinskim sestram, za koliko bi povečali penzije, koliko neprebojnih jopičev bi kupili, koliko lačnih otrok bi nafutrali, koliko kilometrov ceste popravili in tako naprej. To je skrajen populizem, ob katerem mi gre na kozlanje – mi je pa seveda jasno, da bodo kulturniki nekemu pizdenju med kulturno proslavo navdušeno ploskali, kot delavci ploskajo Semoliču, nostalgiki Luki Mesecu in primitivci Zmagu Jelinčiču.
In če smo že pri sponzorjih … khm, kako to, da ima sponzorja potem Ljubljanski festival, v isti zaplankani državi? A Brlek pa lahko?
In poudarjam, sploh se ne bi pritoževal, če bi tole Möderndorfer prebral kje drugje – ne, on je moral zamoriti proslavo in na koncu je vse skupaj izpadlo kot bi brali moj blog. Najhuje je pa to, da bodo jutri na to vsi že pozabili, naslednje leto bo stanje v kulturi še malo slabše in rešeno.
V slovenskih šolah ne bi smeli poučevati materinščine, zgodovine, družboslovja, likovne umetnosti, telovadbe in matematike. Vse to je odveč in brezveze. Imeti bi morali samo dva predmeta: ekonomijo in politično vzgojo. Prvo zato, da te ne bi mogel nategniti čisto vsak, ki ima 5 minut časa (od bank in zavarovalnic do trgovcev in posrednikov), drugo pa zato, da bi – mogoče – celo razumeli, kako deluje ta absurdna, zafurana država. Sproščali in družili pa bi se v trgovskih centrih.
Pri vsem tem jamranju smo po % od BDP, ki ga namenimo kulturi v samem vrhu. Tako, da …
http://siol.net/novice/slovenija/koliko-resnice-je-v-tem-kar-govori-vinko-moderndorfer-435206
Pa na FB od Anje Radaljac se najde tudi par dobrih zapisov o tej temi in govoru.
Hja, ne mislim, da kulturniki pri nas slabo zivijo. Koliko le imamo direktorjev kulturnih zavodov naokoli po obcinah, koliko je ostalih zaposlitvenih mest. Ce se mene vprasa, ta kasta ne zivi slabo, ampak kot je matej rekel, v tej drzavi denarja primanjkuje za vse in to je treba vzeti v zakup in ne biti vedno nadrkan zaradi tega.
Nisem pa tega praznika nikoli cutil. V soli so se sicer na silo nekaj trudli, ampak doma pa nas res niso vzgajali v tem duhu. Ne spomnem se, da bi se jaz ali kdo od vrstnikov skupaj s starsi podali na kulturno prireditev za praznik.
@Filmoljub: No no, to je populizem. Nihče ne pravi, da bi morali karkoli ukiniti. Ampak nakazati več denarja v kulturo takšno, kakršna je, je isto, kot plačati več za zdravstvo, takšno, kakršno je. Kolikor jim boš dal denarja, toliko ga bodo porabili in konec leta tarnali, da so dobili premalo. Pozor, ne trdim, da je v kultura skorumpirana kot zdravstvo. Trdim samo, da hočemo od kulture nekaj imeti. Ne dobička. Kakovosten program. Še enkrat: meniti, da je v kulturni politiki vse OK, je brutalno naivno.
Se seveda strinjam. Ampak v poplavi vseprisotnih populizmov morda zgrešimo kakšno dejstvo, ki pa je celo resnično. V kulturni politiki vsekakor ni vse OK. In trdim, da je prav, da je Vinko Möderndorfer to povedal brutalno direktno v ksiht politikom, sedečim v prvi vrsti. Koliko ljudi v zgodovini Butal se je na taki javni prireditvi tako izpostavilo in n tak način to storilo? Odgovor: nihče in nikoli. Da bo kaj bolje, je seveda naivno pričakovati. Ampak biti tiho in se delati, da je vse OK, je še slabše. Pa saj ti to najbolje veš.
O ja, ko se naslednjič deli denar, pa taki s sistemom zlizani pajaci lezejo v rit in ko nekdo predlaga spremembe – drugačno, ustreznejšo delitev sredstev, taisti pajaci v želji po statusu quo zmerjajo vse po vrsti z neoliberalci. Dovolj je že drugačno mnenje. Ne zaradi pomanjkanja denarja, ampak zaradi usmeritev kulturne politike je Mitja Okorn spizdil iz te dežele in denar za svoje ustvarjanje našel v tem groznem, groznem kapitalističnem sistemu.
Vidim, da bereš aktualne članke in mnenja. No ja, po drugi strani pa je v Butalah avtomatsko in vedno problem tisti, ki na problem opozarja. Če pizdi nekdo, ki je tudi sam del nekega sistema (ki ga pozna in torej upravičeno pizdi nad problemi v njem), ga je treba takoj škodoželjno označiti za lizuna in oportunista s figo v žepu, ki ni nič boljši od vseh drugih. Začarani krog. Temu jaz rečem populizem. Torej bodisi bodi tiho, če si del sistema (ker to privzeto pomeni, da ti SI ta sistem), bodisi spizdi drugam in se znajdi po svoje ter bodi tiho (ker zdaj itak nimaš več razloga za pizdenje), da bomo tukaj v miru propadli in med seboj vsi enaki pocrkali.
@Filmoljub: Vprašanje je ali ga razumemo kot del sistema ali kot del izvora problema. Priznam pa, da sem morda iracionalno nestrpen do generacije, ki si je uzurpirala ta sistem, mladino odrinila (recimo na Poljsko), zdaj pa v sistemu, ki so ga soustvarjali in pomagali, da je propadel, pizdijo na vse po vrsti, a brez vsakršne želje po spremembah, ki bi jih v resnici uničile. To ne leti neposredno na govorca, ampak na splošno na generacijo, ki se ima za osamosvojitveno (pa smo špilali punk pa smo nosili glave v kovčkih in spali na preprogah pa smo pisali Novo revijo pa nas je nadzirala Udba pa smo bili politični zaporniki pa smo demonstrirali na Roški …). Super. In potem ste zafukali državo svojih otrok. Hvala lepa. Zdaj, ko žanjejo kar so zasrali in zmanjkuje denarja, pa pizdijo – ampak ne v želji po spremembah sistema, ki so ga pomagali ustvariti. O, ne. Hočejo samo še več. To je pa zame en navaden pofukan materializem. Če ga ne toleriramo v zdravstvu, zakaj bi ga potem v kulturi?
Jaz pa priznam, da (slučajno) osebno poznam Vinka Möderndorferja. Gre za človeka z integriteto in kulturnega ustvarjalca, vrednega spoštovanja in občudovanja. Zato mislim in si drznem upati, da (vsaj tokrat) ne gre za sprenevedavca s figo v žepu. (Je pa seveda možno, da mu vsaka stvar ne uspe tako, kot si je zamislil.) Opozarjam samo na občasno preveliko posploševanje in se strinjam s splošnim načelom zgrešene kulturne politike. Kaj pa potem praviš na to, da bomo zdaj kar vsi odjemalci elektrike odplačevali TEŠ? Ali pa, da bomo kar vsi gledalci TV programa kmalu plačevali dražjo mesečno naročnino zaradi zahtev POP TV? Nategunstvo na vseh straneh. Nič čudnega, da človek dejansko ne zaupa nikomur in ničemur več.
Lahko si misliš kaj si mislim o omenjenih svinjarijah. Za plačevanje TEŠ 6 – in še za marsikatero krajo – se lahko ta narod med drugim zahvali tudi sindikatom in stavkam. Ampak ko gredo na ulice delavci, je treba držati z njimi, ker so videti tako pošteni in tako revni. To je bržkone res, ampak na ulice jih naterajo težke barabe, ki se skrivajo za bolj ali manj antipatičnimi vzdevki, kot so “strici iz ozadja”, “sile kontinuitete”, “rentniki”, “Murglje”, “Janša”, “kapital”, “neoliberalci” in podobno.
POP TV – še sreča, da nimam televizorja. In ta naprava se mi čedalje bolj upira. V zadnjih devetih letih sem verjetno prihranil vsaj 2000 evrov (če ne štejem samega aparata). Časovni prihranek zanemarjam.
Bi pa morda lahko uvedli kulturni evro? Če se strinjamo, da gre v kulturo premalo denarja, je to lahko ena od rešitev. Pač ne bo šlo posredno iz državnega proračuna (na škodo drugih podsistemov), ampak direktno iz žepov. V vsakem primeru pa bo država denar obrnila slabo.
Državo pa k takemu ravnanju lepo spodbujamo tudi sami, ko zbiramo zamaške ali pošiljamo SMS-e na 1919 vsakič, ko kakšen norec za dober namen teče čez Slovenijo.
Ja, tam eni delavčki štrajkajo in jamrajo, kako jim je hudo. Naj probajo samozaposlitev, da bodo videli, kaj je pravi pekel, ko je treba pedala pritiskat na Vršič. Pa po istambulski baščaršiji se s kebabom basat. In v belgijskih pivnicah se ga nalivat. Po mučnih hotelih prenočevat … Najlažje se je zaposlit v Revozu in tiste nočne šihte cepat za tekočim trakom. To vsak zmore. Nekateri morajo pa tudi pisat o trpljenju slabega okusa kave iz avtomata na mednarodnem letališču.
Pri nas vsak zalar misli, da je kritik.
Cvek!!!