Ob prijavi sem vpisoval podatke bančne kartice oklevaje, ne, ker sem plačal 100 evrov, ampak ker sem ta znesek zapravil za nekaj popolnoma iracionalnega. Ampak zares me je zabolelo v trebuhu šele, ko sem videl časovnico: ta predvideva, da bom klatil 166 kilometrov s povprečno hitrostjo vsaj 35 km/h.
Zakaj bi možakar na pragu srednjih let po skoraj dvajsetih letih spet dirkal na nekakšnem svetovnem prvenstvu? Leta 2003 se je v Luganu končalo še kar slabo. Bicikel je ostal brez levega pedala, zato je ob mojem imenu zapisano DNF – kar je bržkone bolje, kot če bi pisalo 2 laps ali 3 laps, kolikor bi mi jih verjetno naložili. Skratka, zakaj bi možakar na pragu srednjih let dirkal na nekakšnem svetovnem prvenstvu? Najbrž ravno zato, ker je možakar srednjih let. Rezultat na dirki svetovne gravel serije mi je dal misliti, da s svojim preveč hedonističnim odnosom do tega športa ne sodim tja, a potem se je odprla možnost, da se vseeno povabim na svetovno prvenstvo.
Nabiranje tekmovalcev za prvenstvo, kamor noče skoraj nihče
Tega Uci seveda ne bo priznal, a je tudi brez štetja je očitno, da se je na enajstih dirkah svetovne serije kvalificiralo na svetovno prvenstvo smešno malo kolesarjev. Preštel sem za svojo kategorijo, ki je med številčnejšimi: kvalificiranih je bilo 121 moških in pičlih 33 žensk. Seveda gre pričakovati, da na drugi konec sveta ne bo odpotovalo na prvenstvo vseh trinajst Filipincev iz kategorije 35-39 let, ki so se kvalificirali na Filipinih. Ali vseh 33 žensk z vsega sveta.
Da svetovno prvenstvo ne bi izpadlo precej žalostno tudi v primerjavi z ameriškimi vaškimi gravel dirkmi, je Uci 16. septembra – dobre tri tedne pred prvenstvom! – uradno obelodanil, da dobijo nacionalne zveze dvajset kvot (Italija kot gostiteljica štirideset).
Ne le to, da so vse države članice Mednarodne kolesarske zveze dobile dodatne kvote: uvedli so še kategoriji elite za ženske in moške, tudi oni pa sodijo v te nacionalne kvote in morajo nacionalne zveze zaprositi za wild card.
Terpstra vendarle ne bo dirkal v moji kategoriji
Navsezadnje se Mathieu van der Poel, Peter Sagan in Tadej Pogačar, ki so si ga organizatorji na vse kriplje želeli privabiti na dirko, niso kvalificirali skozi uradni sistem, brez velikih imen pa bi z nekimi bivšimi profesionalci vse skupaj izpadlo vsaj neresno, če že ne groteskno. Izrecno je 16. septembra Uci izdal navodilo, da imajo pravico do nastopa v elite le člani Ucijevih ekip, torej World Tour, Pro ali kontinentalne.
A se je potem nekdo pametno spomnil – ali pa so, bolj verjetno, pritisnili gravlerji privatniki –, da bi bilo kar nenavadno, če bi Nathan Haas in Nicolas Roche dirkala v različnih kategorijah ali da bi ga serijski zmagovalec dirk svetovne gravlerske serije Adam Blazevic in letošnji zmagovalec Unbound Gravla – v resnici največje gravel dirke – Ivar Slik nametavala amaterčinam mojega kova.
Po svoje je prav, da ima elita svojo kategorijo, saj bi bilo noro, če bi zobarji, odvetniki, industrijski delavci in moja malenkost dirkali proti Nathanu Haasu in celo Nikiju Terpstri, ki sta se kvalificirala na svetovno prvenstvo. Ali da bi gospodinja, mati treh otrok, dirkala v kategoriji 35-39 let skupaj z Evo Lechner.
In tako so dobili pravico do dirkanja med elito tako rekoč vsi, ki so prepričali nekoga na nacionalni zvezi, da so dovolj dobri za elito. To vam pišem resno: med elito bi lahko prijavil tudi samega sebe, seveda pa, ob tem, da se mi klientelizem gnusi, nimam samomorilskih nagnjenj.
Dolga bo
Spomladi je ob obelodanitvni UCI Gravel World Series veljalo, da so lahko dirke dolge do največ 150 kilometrov, za starejše od 50 let pa občutno krajše. To se mi je zdelo simpatično. Zakaj bi promovirali gravlanje kot rekreacijo za vse, a obenem tekmovalno razpoložene zobarje, odvetnike, industrijske delavce in gospodinje posiljevali s smešno dolgimi dirkami, na katerih sploh ne morejo dirkat, ampak se borijo za preživetje?
Toda organizator svetovnega prvenstva PP Sport Events s Filippom Pozzatom na čelu je dosegel, da bo dirka za ženske in starejše od 50 let dolga 140 kilometrov, okoli 60 več kot je bilo priporočeno v pravilniku spomladi. Ker so pokroviteljice dirke tri občine, je moral Pozzato povezat Vicenzo, Padovo in Cittadello, med njimi pa je 140 kilometrov. Mednarodna kolesarska zveza je mirno počepnila pred tako zahtevo.
Pazi: najstarejši udeleženec Avstralec Robert Braszell je star od 75 do 79 let in v soboto ga čaka 140 kilometrov.
Ker pa se ne spodobi, da bi mladina dirkala na enaki trasi kot starčki (ali ženske – preseneča me, da borci za enakost spolov še niso podivjali, glede na to, da na gravlerski sceni ženske dirkajo na enakih razdaljah), bomo age grouperji pod 50 let naredili še en krog po okolici Cittadelle, tako da bomo imeli na števcih na koncu 166 kilometrov.
Moški elite bodo prevozili dva zaključna kroga, skupaj 194 kilometrov.
Malo amaterskega, veliko vrhunskega športa
Uci je izpadel diletantsko na ravni kolesarstva za vse, kamor so sicer uvrstili gravlanje, ki naj bi delovalo po enakem principu kot cestni UCI Gran Fondo. A v moji kategoriji nas bo dirkalo pičlih 44. Dobra tretjina glede na število kvalificiranih, pri čemer pa je res, da so se mnogi kvalifikanti na koncu odločili za dirkanje med elito.
V soboto bo, skupaj z ženskami elite, na štartu kakšnih 220 duš, od tega okoli 170 amaterskih. V nedeljo nas bo 340, od tega okoli 200 amaterjev. Primerjaj to z ameriškimi dirkami …
Bolje je šlo organizatorjem na strani kolesarstva za ne vse. Uspelo jim je pridobiti kar nekaj imenitnih imen, saj bodo konec koncev podelili pravo mavrično majico. Kakšnih dvajset jih prihaja iz World Toura, med njimi moja prva favorita Mathieu van der Poel in Peter Sagan ter skrivni favorit Magnus Cort Nielsen. Zanimivi imeni sta Miguel Angel Lopez in Aleksej Lucenko, zmagovalec lanskega Serenissima Gravel, ki ga je Pozzato oglaševal kot prvo gravel dirko za profesinalce. Jevgenij Fedorov je aktualni svetovni prvak pod 23 let. Za Lachlana Mortona bo to najbrž najmočnejša dirka letos.
Iz ciklokrosa (in ceste) prihajata še Zdenek Štybar in Gianni Vermeersch, iz gorskega kolesarstva Alban Lakata. Ne bo najstarejši, saj bo elite dirkal tudi Davide Rebellin. Freddy Ovett je bil drugi na e-športnem prvenstvu.
Med tako imenovanimi specialisti za gravel še enkrat omenim Blazevica, Haasa in Slika, zmagovalca Unbound Gravla, ne bo pa najboljših ameriških privatnikov, kot so Peter Stetina, Ian Boswell, Ted King, Payson McElveen, odpovedal je tudi Alex Howes. Če sem hudoben: bolje zanje, da jih ni. Res pa je, da se v Ameriki dirka gravel precej drugače, kot se bo tu, saj gre tako rekoč za cestno dirko – kar je po drugi strani vsak gravel.
Precej več bo gravlerskih specialistk: Lauren De Crescenzo in Sarah Sturm, tudi zmagovalka Unbound Gravla Sofia Gomez Villafane, bodo videle kam zares sodijo na resni ženski dirki, če ne štartajo skupaj z moškimi. Soočile se bodo z vrsto kolesark svetovne serije z Eliso Longo Borghini na čelu. V zadnjem tednu je zmagala na Giro dell’Emilia in Tre Valli Varesine, po mojem je favoritinja tudi na gravlu, a bo zanimivo videti, kam lahko pride Pauline Ferrand Prevot: letos je že zmagala na gorskokolesarskih svetovnih prvenstvih v kratkem krosu, olimpijskem krosu in maratonu. Prihaja po četrti letošnji naslov svetovne prvakinje, ampak način dirkanja bo v soboto precej drugačen kot na maratonu.
Če so klanci, lahko vsaj počivaš
Nekatere informacije, ki bi jih pričakoval dva ali tri mesece prej, smo dobili šele v torek in takrat mi je postalo zares slabo ob pogledu na časovnico za mojo kategorijo. Pričakoval sem, da na taki progi v grupi zmorem kakšnih 32 kilometrov na uro. Ne pa 35 km/h.
Takoj po štartu je prvi klanec, ki bo zame dolg od štiri do pet minut. Takoj sledi spust po serpentinah, baje po slabši podlagi, še nekaj rahlo bolj tehničnih odsekov – kot so mi pravili – in drugi vzpon, spet štiri ali pet minut. Potem pa še 150 kilometrov ravnine. Kdor nima o biciklizmu pojma, bi ob pogledu na profil proge pripomnil, da je to vendar lahka dirka. Že v redu.
Gotovo pa bo to hitra dirka, ne glede na to, da bo verjetno pihalo cel dan nasproti ali s strani. Toda podlaga je že kar prelahka, z ogromno asfalta in tako rekoč idealnega makadama. Govori se, da bodo zadostovale 32-milimetrsk gum. Verjetno je to dobra izbira – razen, če imaš defekt. Mnogi verjetno podcenjujejo dejstvo, da za hrbti ne bodo imeli mehanikov, nekaj slik in tudi moje zanesljivejše informacije s terena pa razkrivajo, da se bodo morali tisti na cestnih gumah na določenih odsekih zanašati na srečo.
Resen pristop: brez valjev ne gre
Zadnji dve dirki sem vozil na odlično oprijemljivih in trpežnih, a tudi blazno počasnih gumah. Zato sem se vrgel v strošek in si privoščil nekaj hitrejšega, a za to progo mogoče še vedno preširokega. Dobro bi bilo, če bi spredaj montiral 42-zobo šajbo, a se mi s tem ni ljubilo ukvarjat. Samemu sebi se zdim dovolj butast že zato, ker razmišljam, da bi štartal v cestnih šprintericah. Gorske so zmahane, novih še nisem dobil in glede na to, da ne bo treba dol stopit, je tako ali tako vseeno.
Ko sem to povedal Blažu, se mi je režal, ampak sploh ne bom presenečen, če me bo posnemal. Malo mu je bilo nerodno priznat, da bo vzel s seboj tudi valje, ampak o tem sem razmišljal tudi jaz. Kaže na dež in res se ne bi ogreval v svinjariji, štartat to neogret je pa samomor.
Kot bi bil tudi samomor, če ne bi imela zaupanja vrednega soigneurja. Imava to čast, da nama bo ob progi pomagal Klemen Čepirlo. Tokrat namreč res ne želim izgubljat časa, priključka in še več časa z ustavljanjem na okrepni postaji.
Kovanje taktike je za ljudi v mojem položaju bolj ali manj izguba časa. Takole gre: »Drži, kolikor dolgo lahko, ne da bi se prekuril.« Ko odpadeš, si v buli; najbolje je da aktivno počakaš na naslednjo grupo, v kateri imaš vsaj to prednost, da si verjetno najmočnejši.
To je to. Na terenu bom predolgo, da bi si lahko ogledal podelitev. Taka je pač razlika med nami in njimi.
Slovenijo reprezentira sedmerica
GCN in Eurosport ne bi bila GCN in Eurosport, če ne bi ponudila prenosa gravlerskega svetovnega prvenstva. Če ti ni mar za Dirko po Lombardiji, lahko žensko elito – če plačuješ naročnino – gledaš v živo v soboto od 14. ure naprej, moške pa v nedeljo od 14. ure dalje, torej v času, ko sicer poteka še ena skoraj gavlerska dirka, Pariz–Tours.
Od naših bo Andrej Žavbi že v soboto nastopil v kategoriji 60-64 let, moja malenkost bo v nedeljo zastopala 35- do 39-letnike, Blaž Debevec mladino od 19 do 34 let. Z elito pa se bodo deset minut pred nama zagnali v maline Nik Čemažar, Robi Jenko, Marko Pavlič in Mihael Štajnar.
Če mene vprašate … komaj čakam, da se kolesarstva po tme koncu tedna lotim spet na preverjen, še preveč sproščen način. In z veseljem bom spil nekaj pirov.
Brez komentarjev