Sveti!

Jebenti!

Piskanje ni edina nadležna lastnost sodobnih naprav, ki hočejo biti zaradi 0,05 centa vrednih elementov še bolj sodobne in predvsem bolj privlačne. Ko dobim mail, piska tudi moj novi trouble maker Inspiron 1520. Vsakič, ko na ves glas zapiska na isti način kot takrat, ko je z računalom nekaj hudo narobe, skoraj skočim iz kože. Zaenkrat mi še nihče ne zna nastaviti drugega tona, ali se jim pa ne ljubi. Enkrat si moram vzeti čas, sicer se bom nekoč res podelal od strahu.

Zadnje čase pred spanjem šarim po računalniku in ko postanem preveč zaspan, ga zaprem, se vržem v posteljo in ugasnem luč. Čez maksimalno dve sekundi nekrščansko zakolnem, ker me oslepi modra svetloba, katere vir je kišta, ki je v danem trenutku sploh ne uporabljam! Svetloba je tako močna, da je nemogoče zaspati in zdaj sem že pogruntal edino tehniko, ki deluje: ob lučko prislonim etui za miško, tega pa fiksiram s primerno težkim slovarjem. Masa žepnega slovensko-angleškega slovarja je namreč prenizka, zato svetloba uhaja skozi špranje, Verbinčev Slovar tujk pa delo opravi odlično.

Ob srečevanju z računalniki hitro ugotovimo, da zanič in neuporaben ni samo software, ampak tudi hardware. Mežikanje ob stanju v pripravljenosti računalniku še odpustim, resen problem pa se pojavi, ko vklopim spletno kamero, ki zna med drugim avtomatsko zumirati, pri čemer se, vsaj tak občutek imam, vedno osredotoči na plešo ali vsaj na najdebelejši mozolj. Ta njena mala hudomušnost mi je še kar všeč, manj pa modra lučka, ki je od objektiva kamere oddaljena le slaba dva centimetra in sveti z enako v oči bijočo barvo kot tista, ki celo noč opozarja, da je računalnik v pripravljenosti.

Nič manj ni moteča lučka za Caps Lock. Najhuje pri vsem tem je, da ga kljub lučki vsakič pozabim izklopiti.

Pomiril sem se šele ob pogledu na Fotrovo tipkovnico, element, ki ga stari iz različnih razlogov menja približno enkrat mesečno. Ugibam, koliko časa bo vzdržal s to tajvansko grdobijo:

Ko sem pomislil na Fotrov modro osvetljen ksiht in začuden pogled ob prvem priklopu, sem se glasno krohotal, še bolj pa, ko sem se spoznal z njegovo rešitvijo, ki je približno enako ciganska kot moja:

Post-it pildek je zaradi specifičnih potreb modificiral z uporabo črnega alkoholnega flomastra. Učinek je zanemarljiv:

Nekaj podobnega sem že doživel pred leti, ko sem kupil cenene računalniške zvočnike, in mi je naravnost v oči iz vsakega od dveh kišt posijala približno enako močna luč. Ohišji sem razdrl, obe led diodi z mesarskim veseljem odtrgal in zagnal v smeti. Resno, ko ponoči vstopim v sobo s Fotrovim računalnikom, imam občutek, da sem v vesoljski ladji. Modra luč gori permanentno, mala zelena na desni strani utripa počasi, rdeča pa nervozno, kot da bi bilo nekaj hudo narobe:

Glede na navdušenost nad Visto me sploh ne čudi navdušenje uporabnikov, ki z veseljem kupujejo z lučmi raznih barv opremljene stacionarne računalnike. Gre za navadno otročarijo, ki v sobi ustvari ozračje, primerno za cenen bordel, v katerem je svetloba diskretna samo zato, da se ne vidi, kako grde so kurbe.