Storžič (2132 m) s severa

Na Storžiču sem bil že nekajkrat, vendar nikoli z atraktivnejše severne smeri, bržkone zato, ker je izlet od Doma pod Storžičem kar nekako prekratek. Ker letos še nisem bil resno v hribih, ker se je obetala pasja vročina in ker se mi ni ljubilo zgodaj vstajat, pa je bila severna pot kot nalašč.

V 30-litrski nahrbtnik sem stlačil kup nepotrebne opreme, nisem pa vzel palic, ker jih zaradi manjšega logističnega zapleta nisem imel doma. Odveč so bili en sendvič, dve energijski ploščici, energijski gel in samovarovalni komplet, uporabil pa nisem niti vetrovke, ampak ta je seveda obvezna oprema za vsako turo. Razmišljam, da bi samovarovalni komplet kar prodal, kajti v zadnjih dveh letih sem ga uporabljal samo zato, ker sem ga pač imel s seboj. Ture, kjer mi je to kadarkoli prišlo prav, lahko preštejem na prste ene roke.

Pot skozi Žrelo torej ni pretirano zahtevna, je pa pošastno strma, tako da je palice najbolje pospraviti že kmalu nad Planino Jesenje. Na poti je nekaj varovanih izpostavljenih mest, ki jih izkušeni planinci obidejo brez težav, nevarnost padajočega kamenja pa ni ravno pretirana, a sem se s kahlo na glavi vendarle počutil precej bolje. Kar presenečen sem bil, kako hitro sva se vzpenjala in kako malo dela mi je bilo potrebno vložiti – to naredita dva kilograma manj okoli trebuha in nekaj dni trdega dela na biciklu.

Na južni strani je pohodnike žgalo že zgodaj zjutraj, hladno pa ni bilo niti na severni, dokler nisva priplezala na greben, kjer je nemarno vleklo.

Gneča je bila na vrhu že pred osmo zjutraj kar precejšnja. Ljudje se Storžiča očitno lotevajo dva dni.

Gor sva stala malo pred osmo, po slabi uri in tričetrt, in bil sem tako svež, da na vrhu sploh nisem občutil posebnega zadovoljstva po opravljenem trudu. Razgled v teh dneh tudi ni ne vem kaj.

Poleg tega je na vrhu kozji skret. Posrani vrhovi seveda niso nenavaden pojav, a česa takega vseeno še nisem doživel. Drek je na vsakem kvadratnem centimetru naložen nekaj prstov na debelo, na vrhu je še svež, zdrizast, in visoka planinska obutev je, če ne zaradi drugega, obvezna že zaradi zaščite pred gnojem. Koze točno vedo, da ni boljšega od sranja z razgledom. Zato sva si po fotografiranju za Facebook zajtrk ob pogledu na Košuto raje privoščila nekaj metrov nižje. Čez ta greben hodim že dve leti …

Čez Škarjev rob smo se spuščali skoraj v koloni. Opazila sva še en očiten znak feminizacije družbe: ženske hodijo v hribe brez moških, ki menda raje popivajo na piknikih, kar je očitno prikladen izgovor, da jim ni treba v hribe. Sramota! Fantek, ki po popivanju ni sposoben z žensko v hribe, si ne zasluži naziva moški. Če ženske te priveske že imajo s seboj, pa hodijo pred njimi in jih morajo vsakih pet minut milostno čakat.

Odvadil sem se počasnega spuščanja in v bistvu je spet vse po starem: spuščam se dlje, kot hodim gor. V Domu pod Storžičem se je celo Union zdel kot dobra rešitev.