Starost je hudič

Medtem ko jaz poleti hujšam, psica v vročini crkuje od vročine in ujame normalno linijo šele sredi zime. Večina misli, da je kakšno leto ali dve star samec, a bo kmalu stara osem let. Še vedno je v odlični formi in ravno zadnjič sem se spet čudil krepostni postavi.

Potem pa se je nekega večera komaj pobrala iz postelje in ugotovil sem, da se tokrat ni lizala zato, da bi opozarjala nase, ampak ker jo je očitno nekaj bolelo. Šepaje se je vlekla po stopnicah, kot kaka betežna starka in verjetno se je prvič sama sebi smilila s kolikor toliko dobrim razlogom. Saj se je že poškodovala, a je to ni potrlo in se je delala kot da ni nič.

To je bil trenutek, ko sem se prvič zares zavedel, da res ni neuničljiva. In da res ni igrača. In da se mi smili. In da sem pripravljen zanjo narediti več kot je realno smiselno.

Z nekaj smole je artritis, a lahko upamo, pravi veterinar, da si je nategnila vez v komolcu. To bi bilo poceni. Dražje bo, če se je odškrnil košček kosti. V najslabšem primeru pa bo do konca življenja trpela.

Ob terapiji s protibolečinskimi in protivnetnimi tabletami ji je zapovedan desetdnevni strogi počitek. Kaj je lahko hujšega? Po prvi dozi tablet je ne boli več in je prepričana, da je spet stara tri leta. Da jo nosim po stopnicah, se ji zdi trapasto še bolj kot meni. Trideset kilogramov žive teže nosim trikrat na dan v drugo nadstropje.