Spopad z avtomatom

Nakupovanje v Mercatorju na Tržaški doživljam kot mali osebni poraz. Kazen za prokrastinacijo ali za to, ker mi po deveti zvečer prijajo jestvine, ki jih ni doma in za katere bi bilo bolje, če jih ne bi zaužil, še posebej ob pozni uri.

Žeja me muči

Vse Mercatorjeve trgovine vzbujajo občutek, da ima nekdo za norca kupce in zaposlene, ampak na Tržaški je najhuje. Izredno stanje vlada vsak dan in vsak trenutek, od šestih zjutraj do desetih zvečer. Najhuje pa je ob nedeljah, ko navalijo študenti in tisti, ki so cel konec tedna viseli na vikendu in nujno potrebujejo jogurt z malo maščobe.

In med rajo se sem ter tja znajdem tudi jaz. V nedeljo sem prišel še pred najhujšim terminom, a že je vladalo obsedno stanje. Otroci so vpili, mame so vpile na otroke, študenti so primerjali cene cenenih žganj, nekdo je nosil v naročju štiri šestorčke piva, plejbojeva zajčica, ki ne kaže let, je obupovala, ker ni našla določene sestavine …

Jaz sem prišel po por, zaradi resne dehidracije po dobrih petih urah kolesarjenja pa sem moral kupiti še liter sladke pijače. Brez tekočine in sladkorja bi na licu mesta umrl.

Takoj sem spil dva ali tri dolge požirke.

Potem sem naredil genialno pizdarijo.

Šel sem na hitro blagajno.

Razpad sistema

Teža plastenke s pijačo se ni skladala z vneseno težo, zato je bila hitra blagajna prepričana, da jo skušam ogoljufati. Prodajalke ni bilo na spregled, zato sem obupal in se postavil k blagajni, s katero upravlja človek. Zahvaljujoč dobremu kupcu, ki je imel v košari 80 artiklov, in me je spustil naprej, sem prišel takoj na vrsto.

Medtem se je na hitri blagajni, ki je po moji zaslugi zablokirala, zataknila naslednja stranka.

Avtomat je kričal, da teža izdelka ne ustreza, stranka je klicala na pomoč.

Prodajalka na moji blagajni je salamo s traku zbila na tla, tako da je padla v lužo paradižnikove omake. Šele zdaj sem opazil, da v čevljih z belim robom podplata stojim globoko v tem sranju.

Druga prodajalka situacije ni obvladovala. Pomagati bi morala na hitri blagajni, a si je dala opravka s pospravljanjem paradižnika. Razdejanje je skušala rešiti z dvema papirnatima brisačama in nekaj časa je trajalo do ugotovitve, da s tako skromnimi resursi ne bo šlo. V ozadju je slišala, da ima težave na hitri blagajni, stopila je tja in … ponorela.

»Kdo je bil nazadnje tuki?!?«

Kako se je končalo, ne vem. Dejanje sem sicer pokončno priznal, a pobegnil, takoj ko je bilo možno.