To me spominja na tisto:
Vprašanje: “Zakaj si pes liže jajca?”
Odgovor: “Zato, ker si jih lahko”.
Sedanja vlada, kot kaže, načrtuje še naprej lizati jajca pod pretvezo “solidarnosti”.
]]>Točno tako. Itak vsi delamo za denar, tako da v osnovi razumem, da se sindikati pogajajo za več. Me pa blazno moti to, da po medijih in spletu ves čas krožijo jokajoča pisma učiteljev, ki nimajo več časa učiti, ki so žrtve podvijanih otrok, katerim ne morejo nič, o nenormalno veliko birokracije za učitelje, … a o tem pri pogajanjih ni besede vedno samo o višjih plačah, nikoli nič o manjšanju birokracije, discipliniranju težavnih učencev in o večji kakovosti šolstva nasploh. Podobno (oziroma verjetno huje) je pri zdravnikih.
]]>– mentalna lenoba
– pomanjkanje samozavesti in življenjskega poguma, da spremeniš situacijo, v kolikor ta ni dobra.
– nevoščljivost oz. po domače foušija
Ta zadnja (“foušija”) je v Sloveniji še kako močna. Po moji skromni sodbi je pravzaprav dominantna. Vsi pa se je nekako sramujejo in jo zavijajo v celofan na katerem piše “solidarnost.
Zato pa lovimo svoj lasten rep, a nam nikoli ne uspe. Ker tako uspešno sekamo vsakogar, ki pogleda iz povprečja, kot družba v celoti funkcioniramo povprečno. Temu primerno kot družba ustvarjamo nižjo dodano vrednost. Pri nas pojem “odličnosti” ni doma. Je pravzaprav negativen pojem.
Švicarji ustvarjajo večjo dodano vrednost, temu primerno je njihov standard nekajkrat višji. In ker to počnejo uspešno si lahko privoščijo bogato socialno državo. No, in smo spet na začetku: kaj je potrebno najprej imeti?
]]>Da delavec brez otroka, ne zajebe ostalih delavcev z družinami, s tem ko je prvi pripravljen delati 5 euro na uro po 250 ur, ker ima čas, medtem tisti z družinami lahko delajo samo 160ur po 7 euro na uro. Samski delavci se odrečejo nadurami, medtem pa jih družinski delavci podprejo v borbi za večjo urno postavko. Z kapitalistom se sedejo za mizo, dogovorijo za organizacijo dela po 160 ur na mesec.
Seveda si slovenci čisto po levičarsko razlagajo solidarnost, v eni smer, torej ko gre za tuj denar smo mi socialni, ko pa gre za naš denar smo pa kapitalist (kot omenja @ata).
V primeru stanovanjskega problema s fasado bi stanovalci bili solidarni do upokojenca v tem primeru, da bi plačali njegov del v denarju, medtem pa bi jim upokojenec vrnil s tem, da bi kuhal in čuval njihove otroke.
]]>