Sneg. Naravna katastrofa.

Danes sem preventivno delal doma že zato, ker je petek trinajstega. Seveda pa mi niti na kraj pameti ne pade, da bi šel v takem vremenu na kakršnokoli pot kakorkoli drugače kot peš in še to samo tja, kjer je prepovedan promet za motorna vozila. Zato sem danes skoraj tako vesel kot psica.

Seveda vsi nimajo take sreče in se morajo voziti v službo ali pa se radi vozijo kar tako, ker so razvajeni in mislijo, ne samo, da je avto edina možnost prevoza, ampak da so tudi vse njihove neobvezne obveznosti neodložljive. Če hoče zvečer v kino, bo šel in šel bo z avtom. Če mora po otroka v vrtec, se bo kilometer daleč peljala z avtom. Če hoče ob koncu tedna k staršem na obisk v Vipavo, bo šel točno v petek popoldne. Potem se bo razburjal, ker je že pred Logatcem obtičal v koloni.

Zaradi avtomatizacije – kar je paradoks – ljudje vozijo čedalje slabše in jih onesposobi že prvih pet centimetrov snega, zaradi česar morajo pristojne službe razglašati izredne razmere v razmerah, ki so bile nekoč normalne. Ampak res je tudi, da včasih na cesto verjetno niso šli čisto vsi in da se čez zakotno vzhodnoevropsko državo niso valile kolone bolgarskih in romunskih tovornjakarjev in prevoznikov stare krame v belih kombijih.

Lahko se sicer norčujemo zaradi razglašanja izrednih razmer tudi ob običajnih zimskih pojavih. Ampak v bebavi družbi to dejansko so izredne razmere. Kar je tudi znak za izredno stanje v družbi sami. Sneg se morda res zdi skorajšnja naravna katastrofa. Ampak katastrofa je v resnici to, kar se dogaja v družbi, kjer lahko preživi vsak bebec. In še dobro mu gre.