Semenj v Douzu

Glede na vzdevek Vrata v Saharo je logično, da je Douz precej turistično mesto. Novembra, ko je padlo celo nekaj kapelj dežja, in smo bili cel dan oblečeni v debele jope, pa smo nekaj nemških turistov – seveda so bili v kratkih hlačah – srečali samo tam, kjer je to najbolj logično. Tam, kjer se jezdi kamele. Te traparije, ki jo vsakomur priporočam največ nobenkrat v življenju, sem se udeležil le zaradi poklicne deformacije. Bolj kot kamele, me je navdušil vsakotedenski četrtkov semenj. Že zjutraj, ko sva šla s Tilnom trgovino, kjer prodajajo tudi na palice nasajene odrte zajce, so po mestnih ulicah vsi nekam hiteli. Hotela el Marzougui na booking.com nisem našel.

Pozimi ni turistov

Po treh nočeh na divje smo lahko v kampu četrti večer spet uporabili prho in straniščno školjko, sicer se pa v mestih bolj slabo spi: psi se derejo celo noč, petelini začnejo svojo željo po kavsanju izražati že ob dveh zjutraj, tako da mujezin navsezgodaj zjutraj deluje kar osvežujoče. Razen možakarja, ki je očitno eno noč prespal v bungalovu in zelo očitno ni bil klasičen turist, smo bili v kampu edini.

V mestu smo imeli nekaj nujnih opravkov in kmalu je postalo jasno, da prodajajo absolutno vse.

Kolesarska trgovina

Najbolj bogata je ponudba raznovrstnih plastičnih izdelkov, edina, ampak res edina stvar, ki je ne prodajajo, pa so plašči za tventinajnerje. Točno tisto, kar smo krvavo potrebovali. Lokalni prodajalec kolesarske opreme je imel v trgovini velikosti ljubljanskega kioska vse, razen prej omenjenega artikla. Smo pa dobili nekaj 26-colskih zračnic in plašče, ki so navdušili s supertrdo zmesjo gume, ki je še najbolj spominjala na lastnosti lesa. Neuničljiva roba. Kar se tiče prodajalca kolesarske opreme, pa je bilo najbolj zanimivo, da je za vsako stvar vedel, kje je spravljena.

Zraven njegove trgovine je mesarija, zelo dobro obiskana, kar ni nenavadno. Če se že ne zaletiš v izvesek, katerega spodnji del visi v višini glave nižjega odraslega človeka, se spotakneš ob kamelje parklje, ki so razstavljeni na tleh.

Po nakupih

Sem že omenil, da prodajajo čisto vse? Zakaj potrebujejo gumijaste škornje, mi ni čisto jasno, res je sicer, da je dve minuti deževalo, ampak verjetno jim prav pridejo tudi v pesku. Če vam slučajno crkne moped, ni to v Douzu noben problem. Sam sem kupil baterijske vložke AA, ki so presenetili predvsem z nizko težo. Uporabil jih še nisem. Upam, da zaženejo vsaj osebno tehtnico. Mimogrede sem skočil še k brivcu, ki mi je vzel štiri dinarje, torej slaba dva evra, kar naj bi bilo precej drago.

Na Djerbi mi je bilo žal, da daril in ostale spominske krame nisem kupil v Douzu, kjer so cene seveda trikrat nižje, prodajalci pa desetkrat manj vsiljivi, a se mi preprosto ni ljubilo. Kramo prodajajo na ulicah, malo izven središča je menda še tržnica z živino, ki je nisem videl, na glavnem trgu pa sem si zapomnil predvsem dišave.

In tole lepotico. Stari ob njej je mož.

Utrinki

Žensk se seveda ne fotografira. No, s 300-milimetrskim teleobjektivom je tudi to mogoče.

Ta možakar nosi nogavice z motivom veverice – ali jeznega buldoga, kaj vem.

Na kofe smo skočili v kavarno s teraso nad sukom. Kave niso imeli.

Malo bolj desno je mošeja, za palmami, Wikipedia pravi, da jih je pol milijona, pa samo še pesek.

Manj turistična roba:

Zelo turistična roba:

Oreščki:

Legenda – Peugeot 404. Najbolj razširjeno dostavno vozilo v državi. Švercerji nafte iz Libije, kot sem opazil, vozijo Isuzuje.

Kavarna:

Ta dan nismo nič kolesarili, a je bilo po svoje še bolj zanimivo. Še posebej zvečer v hamamu. V Douzu mi je bilo enostavno preveč všeč, da bi vse strnil v eno objavo.