Slovenske železnice: ne kot po tračnicah

V soboto sem šel s kolesom na Vršič, zato sem se na Jesenice peljal z vlakom, načrtujoč vrnitev v Ljubljano s kolesom. Popotovanje s Slovenskimi železnicami je načeloma elegantna možnost, a v praksi je skoraj vsakokrat posebno doživetje, ki nam da vedeti, da še vedno živimo v okolju, ki je izumilo najslabši možen kompromis med socializmom in kapitalizmom. Človeku je na koncu vedno žal, da ni šel z avtom. Ali s kolesom.

Vlak za kolesa brez prostora za kolesa

Morda se motim, a mislim, da mi je vozovnico na kolodvoru prodala Kataya. Če ne veste, kdo je to, nič hudega. Ne da bi se mi zdelo to delo nečastno, navsezadnje tudi jaz čedalje bolj razmišljam, da bi se preusmeril v fizikalna dela, a vendar je malo smešno … toliko je obetala na medijski sceni! Seveda pa jo zdaj, ko je dejansko koristna, cenim bistveno bolj kot prej.

Vozovnice za vlak nisem mogel kupiti, češ da jo bo prodal sprevodnik. Ta je bil precej slabe volje in že na peronu mi je v slabi slovenščini razložil, da imam srečo, saj da ima prostor samo še za eno kolo. Vem, da je to ena izmed posebnosti Slovenskih železnic: da včasih človek s kolesom ne more na vlak, kljub temu da je na spletni strani za nekatere, ampak samo za nekatere vlake, izrecno označeno, da je možen tudi prevoz koles. V praksi lahko pripelje vlak z vagonom za kolesa ali čisto običajen vlak, kjer potem potniki sedijo med bicikli. V tem primeru je šlo za običajen vlak, na katerem sva se lahko peljala točno dva kolesarja.

Lokalni festival razsuje sistem

A tokrat je bil vlak neverjetno obljuden in ljudje so še kar prihajali. Kasneje sva morala s sopotnico kolesi prestaviti. Zakaj? Ker so se morali po navodilih šefa vlaka vsi potniki usesti, kot da ni dovoljeno stati. Svoje zahteve je izražal v podobnem tonu, kot jaz ukazujem psici, če ne uboga niti v drugo. Kolesi sva torej prislonila na vrata stranišča, zasedeni so bili vsi sedeži, ljudje so pa še kar prihajali. Šefu vlaka je situacija naglo uhajala spod nadzora. Očetu z otroškim vozičkom je težil, naj ga razstavi, češ da to velevajo pravila. Žal kršitev teh pravil ni mogel sankcionirati, mislim pa, da je moral potem oče za prevoz voza plačati, tako kot sem jaz plačal vozovnico za bicikel.

Izvedel sem, da v Radovljici prirejajo Festival čokolade. In ker v Radovljici bojda primanjkuje parkirišč, so ljudje navalili na vlak. Od Slovenskih železnic seveda ni mogoče pričakovati, da se bodo prilagodile razmeram. Slovenske železnice vodijo idioti, ki lahko do položajev sindikalistov napredujejo samo v državnem podjetju. Nato pa je javnost zgrožena zaradi medsebojnega psovanja teh primitivcev, kot da so psovke in grožnje najhujši problem tega socialističnega podjetja. Pa niso.

Najhujši problem je to, kar je nekaj sto ljudi doživljalo na vlaku Ljubljana–Jesenice.

Šef vlaka brez nadzora nad vlakom

Še vedno smo stali v Ljubljani, ko je nekega otroka pritisnilo na stran. V gneči smo morali najprej umakniti kolesi stran od straniščnih vrat. Čez pet minut je pritisnilo drugega otroka in spet smo premikali kolesa, samo da sem se tokrat raje postavil na sredino vlaka, odločen, da bom pač stal do Radovljice. Zdaj sprevodnik ni mogel več težiti, naj se usedemo. Izgubil je nadzor. Ostal je sam proti najhujšemu sovražniku: potnikom.

Vse to se je dogajalo tistih dvajset minut, ko kompozicija še vedno ni speljala. Menda zato, ker je imel zamudo vlak s Štajerske. Ko je vendarle pripeljal, je na vagon zlezlo še nekaj ljudi. Potem smo na veselje ljubiteljev čokolade z dobrimi dvajsetimi minutami zamude le krenili.

Pri Litostroju je vstopilo še nekaj ljudi … ne pa tudi tuji turist s kolesom. Revež je protestiral, da na internetu vendar piše, da je prevoz koles možen, a sprevodnik ga je v angleščini – ki jo govori še slabše kot slovenščino – preprosto nagnal. Slovenija, turistu prijazna dežela! Še potniki, ki smo že stali na vlaku, se nismo zavzeli za reveža. A po svoje se mora človeku zasmiliti tudi sprevodnik. Revež je tako grozno neumen, potem mora pa še žreti govno ljudi iz uprave, ki nimajo pojma o situaciji na terenu.

9,20 evrov za 60 kilometrov dolgo pot, ki traja dve uri

V Kranju je postalo nevzdržno. Kot da potujemo v Indijo.

Na Jesenice sem prišel s polurno zamudo, od domačih vrat do Jesenic sem torej potoval skoraj dve uri, in za to plačal 9,20 evrov. Le malo dalj časa bi se do Jesenic peljal s kolesom.

Ampak jaz sem šel vsaj domov s kolesom! Sladkosnedi so se morali z vlakom tudi vrniti.

Veste kaj je ob tem najhuje?

Da bo naslednje leto situacija popolnoma enaka.