Slemenova špica za ogrevanje

V petek jim me je uspelo zbezat iz luknje, tako da sem po dolgem času žural, kot se temu reče, celo noč in se domov priklatil okoli devetih zjutraj, ko sem poleti že na kakšnem vrhu, zagotovo pa nad 2000 metri nadmorske višine. Ker s poročili iz hribov zamujam, pa kakšen deževen konec tedna kar prav pride, da bom ujel ritem – če ga že s poročili iz Južne Afrike, Nemčije, Vojvodine (…) ne morem.

Sedemdnevno moško druženje v Trenti smo v ponedeljek začeli z lahkotnim sprehodom na Slemenovo špico (1911 m). Bolj ohrnost kot kaj drugega je botrovala izbiri izhodišča pri Erjavčevi koči, torej slabih sto metrov pod prelazom. Na Vršiču pobirajo parkirnino, jaz pa raje hodim pol ure več kot da bi plačeval tisto, čemur se lahko izognem. No, tudi gneča je gor neverjetna, poleg tega pa bi bil izlet iz Vršiča še bolj smešno lahek.

Kratke ture imajo sicer več pozitivnih lastnosti kot daljše, zahtevnejše. Najprej je tu možnost daljšega spanca. Če bi na Slemenovo Špico iz Ljubljane štartali ob štirih zjutraj, bi bili na vrhu še pred zoro. Še bolje je, če je izhodišče ture pri planinski koči. To se sicer zgodi večkrat, a ob petih zjutraj še vsi spijo. Tokrat pa smo si lahko lagodno privoščili kofe, skoraj kot doma. Potem pa kar koj čez cesto in v peklenski klanec do Malih vratc, kjer pogumneži levo zavijejo na Malo Mojstrovko po Hanzovi poti, mi pa smo šli naravnost in steno gledali bolj od daleč.

Naprej vijuga precej položna pot, precej se tudi spusti.

Nad dolino Male Pišnice pridemo do zaključnega vzpona.

In evo, kot bi mignil si gor. In kot bi mignil se spustiš deset, dvajset metrov dol, ker na vrhu zračni prostor zaseda neverjeten roj mušic. Se pa prav lepo vidi v Planico, s Poncami vred.

Najbolj nor je pogled na Jalovec, kamor smo šli naslednji dan. No, s trentarske smeri ni videti tako zahteven. Ampak je.

Ta dan nas je čakalo še veliko dela. Postavljanje baze, nakupovanje zalog in, jasno, mariniranje …

… in vse, kar sledi. Happy campers.

Prejšnja objava Naslednja objava

15 komentarjev

  • Odgovori darja 26. 8. 2013 at 19:00

    Najs – kot vedno!
    In Pippa je ziher najbolj (zdravo) srečen pes v slo.

    Jaz sem pa tak………….gnoj! Jutri začnem. Jutri grem na Ratitovec!

  • Odgovori chef 26. 8. 2013 at 20:56

    @darja: Zdrava je pa res. In pravkar v boksu prestaja kazen – kakšnih deset ur bo morala razmišljat. Baraba nemarna.

    Ratitovec? Pa šele zdaj poveš, bi šel zraven!

  • Odgovori Anonimno 26. 8. 2013 at 21:04

    Živjo,
    na prvi sliki ni stena Male Mojstrovke ampak severna stena Nad šitom glave oz. Šitne glave.
    http://www.hribi.net/gora/sitna_glava/1/273

    Je pa stena Mojstrovke seveda takoj naslednja.

    LP

  • Odgovori chef 26. 8. 2013 at 21:18

    Ja, seveda, bo že držalo, Mala Mojstrovka je zadaj, nerodno sem napisal. Hvala za opozorilo.

  • Odgovori Janko 26. 8. 2013 at 23:16

    Ob polnem voku pa še tale citat: “Dokler leva ne probam, je zame prašič kralj živali.”

  • Odgovori Seamus 27. 8. 2013 at 13:55

    Če že greš na MM bi lahko zadevo še malo podaljšal:
    Greben

  • Odgovori Simon 27. 8. 2013 at 14:10

    Na Vršiču namreč pobirajo parkirnino, jaz pa raje hodim pol ure več kot da bi plačeval tisto, čemur se lahko izognem.<

    Bravo, enako! In prav pomilujem tiste, ki se hudujejo nad tem ako sem škrtz in ti hočejo dopovedati, da to pobira lokalna skupnost in da gre denar za ne vem kak razvoj, obnovo cest, koč poti,… Malo morgen! Vse gre v privatne in občinske žepe!

  • Odgovori Seamus 27. 8. 2013 at 17:27

    @simon – hja, v bohinju so asfaltirali cesto na Vogar kao s tem denarjem. Samo je pa res, da Vršič je pa državna cesta in je verjetno situacija čisto drugačna.

  • Odgovori nish 27. 8. 2013 at 19:30

    Lepe…
    Kateri je bil Pippin prvi dosežen večji hrib in kolk je bila stara?

  • Odgovori chef 27. 8. 2013 at 23:07

    @Simon: Kdo kaj vtakne v žep, nimam pojma. Če bi parkiral na vrhu, bi prav rad plačal brez razburjanja (vkolikor seveda dobim račun)… če mi ni treba, se pa raje sprehodim še 20 minut več.

    @nish: Prvič, ko je šla resno v hribe, sem jo odvlekel kar na Grintovec.b Stara je bila slabih trinajst mesecev.

  • Odgovori nish 28. 8. 2013 at 12:36

    Madona, zdaj je pa že izkušena planinka. Predvidevam, da ji copat ni bilo treba kupit in da z njenimi predolgimi kremplji tudi nimaš problemov.

  • Odgovori chef 28. 8. 2013 at 13:45

    Ja, hribi so zdaj mala malica.

  • Odgovori Simon 30. 8. 2013 at 9:30

    @chef: račun v teh primerih kao nadomešča tist listek ki ga zatakneš za steklo oz. neko potrdilo kao. No, zadnjič je oni pobiralec na Vršiču kar sredi ceste stal, še dobro da ga ni kdo zadel. Sem peljal mimo pa parkiral pri odcepu za Poštarski dom pa ni nič prišel težit.

    No, kar bi me pa zelo zanimalo(pa morda še koga drugega) je pa poročilo iz Jalovca!

  • Odgovori chef 30. 8. 2013 at 9:34

    @Simon: Če na računu ne piše, kdo ga je izdal, jaz mirno zahtevam odgovorno osebo, sicer pač ne bom plačal. Tako je bilo nekaj časa v Iškem vintgarju. Ko sem obolel, sem parkiral zastonj. Ko mi bodo dali račun z vsemi potrebnimi podatki, kakršne moram na svoje fakture napisat tudi jaz, no, takrat bom pa plačal.

    Ker v hribe večinoma hodim ekstremno zgodaj, pa teh pristojbin sploh ne plačujem, saj ob štirih ali petih zjutrajinkasantov še ni na terenu.

    Jalovec objavim danes.

  • Odgovori Nergač » Jalovec (2645 m) 30. 8. 2013 at 18:01

    […] Na Jalovec se nekaj let ne bom vrnil, čeprav je lepo. Odkljukan je pa le. Fotka je posneta s Slemenove špice, na drugi strani Vršiča.[↩] var a2aconfig = a2aconfig || {}; a2a_localize = { Share: […]

  • Komentiraj