»Stari, ti bi moral snemati vlog.« Lepo vas no prosim! To, da pišem dober blog, še ne pomeni, da znam snemati dober vlog. Že pred časom, ko vloganje na Slovenskem še ni bilo popularno, sem sicer razmišljal, da bi sem ter tja tudi kaj posnel, a se mi ni ljubilo, poleg tega pa me je skrbelo, da bi s selfistikom in svojo pojavo izpadel kot popoln bebec. Kot večina vlogerjev.
Ko smo že mislili, da se nam ne more zgoditi nič hujšega od resničnostnih šovov, smo dobili vloge s posnetki brez scenarijev, brez rdeče niti, brez … veze.
Nikoli ne reci nikoli in morda bom že naslednje leto po svetu skakal s palico v roki, a pri tem nočem izpasti kot popoln bebec. Zakaj bi snemal, če bolje pišem? Blog s kakovostno avtorsko vsebino je precejšnja potrata časa , a po mojih izkušnjah vzameta snemanje in montaža videov še precej več dela. To seveda velja za tiste, ki zasledujejo kakovost in vloga ne posnamejo tako, da telefon naslonijo na kozarec in potem nekaj minut trosijo take neumnosti, kot jih povprečno razgledan in povprečno inteligenten osebek ne zmore niti med improvizacijo v pijanem stanju.
Seveda je tudi med tradicionalnimi blogerji – mar ni noro, da lahko pojav z le dobro desetletje dolgo zgodovino že označimo za tradicionalen – cel kup nepripravljenih, nerazgledanih in neinteligentnih nastopačev, ki prav tako nimajo za povedati ničesar pametnega. Vendar so manj moteči, ker so manj opazni. Da se razumemo, obstajajo tudi dobri vlogi, ki so lahko korektna, da ne rečem celo nevarna konkurenca tradicionalnim medijem. Ampak kakovostni izdelki zahtevajo več kot samo to, da je avtor zabaven ali da poskuša biti zabaven ali niti to ne in enostavno igra samega sebe v svoji najbolj butasti izvedbi.
Težava pa ni v nepripravljenih, nerazgledanih in neinteligentnih nastopačih, ki nimajo povedati ničesar drugega, kot da so v zameno za nebuloze pred kamero dobili novo pametno uro, ki jim pomaga hujšati, o njej pa ne vedo nič drugega, kot da je videti kul. Normalno okolje bi jih izpljunilo kot nepomembne klovne brez smisla za humor oziroma smisla za karkoli. Vendar okolje 21. stoletja ni normalno okolje in publika 21. stoletja nima pojma o ničemer, nič je ne zanima in verjame tudi popolnim bebcem, ki so se pripravljeni vesti kot opice. To je glavna težava.
Ob tem ko bebavo afektirane modne vlogerke in instagramerke v raznih intervjujih nakladajo, da sicer še niso zadovoljne s svojim zaslužkom, da pa jih naročniki jemljejo čedalje bolj resno – mimogrede pozabijo povedati, da živijo na račun sponzorjev iz (dobesedno) ozadja – narod še vedno verjame v nekakšno neodvisnost teh samooklicanih vplivnežev. Ta naivnost je le še eden v vrsti dokazov vsesplošne bebavosti, kajti največkrat je res samo nekaj: da so se take vrste patroni pripravljeni prodati še ceneje kot tradicionalni mediji.
Nič hudega, če je tako. Ceneno je poceni in, bolj kot kakovost storitev in izdelkov, se oglašuje neka pripadnost skupnostim, klinčevim komjunitijem, subkulturam, osnovanim, ne na kulturi, ampak na nepotrebnih dobrinah. V resnici ves ta virtualni bulšit služi nategovanju potrošnikov s pomočjo cenene delovne sile, ki je bolj lepa kakor pametna. Kar je tudi želja publike. Namreč, da bi bili lepi. Ne nujno pametni.
5 komentarjev
Dobro jutro g. Zalar,
prosim ostanite pri pisanju. Gre vam dobro in lepo je brati.
Da še malo potožim: danes sem videl, da so na pločniku ob Podpeški cesti na Brezovici narisali skupaj pešca in kolo. Torej naj se na pločniku prerivam za mesto s pešci in izzivam konflikte? Poleg tega pločnik ni urejen za kolo. Sploh pozimi, ko je vse ledeno in lahko na vsakem robniku cepnem. Prava slovenska žalost….
Zdaj ko imam kao kolesarsko stezo, mi bodo pa še vozniki težili, če bom vozil po cesti.
Slovenija je še vedno avtomobilska dežela. Kot kaže, je od avto preveč dobička, da bi se država in državljani temu odpovedali.
Pozdrav Stane.
Tako se dela pri nas. Občina se konec leta potem pohvali s podatkom o kilometrih novih stez, novinarji pa se ne pozanimajo niti kako so te steze videti. V resnici se dejansko izziva konflikt med vsemi – pešci, kolesarji in avtomobili. Naj se peljem po pločniku 30 km/h (četudi je recimo prilagojen kolesarjenju)? Saj nisem nor! Ne dovolim pa si niti vzeti pravice, da kolesarim kolikor hitro pač hočem (dokler ne presežem hitrostne omejitve na cesti).
Že dolgo načrtujem obsežen članek o varnosti kolesarjev na cesti – ampak mislim na dober članek, ki bo na podlagi primerov slabe prakse (Logatec-Kalce, Brezovica-Vrhnika, Brezovica-Podpeč, cela Tržaška cesta v Ljubljani, …) vzbudil razmislek ali so trenutne usmeritve res dobre (ker niso) in z nekim osnovnim izhodiščem, da kolesarji pač sodijo na cesto in da zato smejo biti kolesarske steze narejene le tako, da kolesarjenje kvečjemu olajšajo, ne pa obratno.
Na tem področju bi morali delati KZS in Agencija za varnost v cestnem prometu, a zgodi se nič, na cesti je čedalje več mrtvih in poškodovanih kolesarjev, odgovorni pa to nekako opravičujejo s podatkom o deležu takšnih nesreč, ki jih zakrivijo kolesarji sami. Pa kaj? Zanima me delež nesreč, ki jih ne povzročijo kolesarji sami. In zanima me zakaj kolesarji kršijo cestno prometne predpise. Samo zato, ker so objestni? Brez dvoma tudi zato. Ali pa morda tudi zato, ker jih v to dobesedno sili infrastruktura.
Pa da ne bova preveč zasšla … (tudi) take stvari bi morali naslavljati blogerji in vlogerji in tudi poskrbeti, da bi bili vplivni še kako drugače kot samo z nasveti kakšno šminko izbrati v deževnem vremenu ali z razkrivanjem vsebne njihove ženske torbice. Morda pa bi moral jaz razkriti vsebino žepov svoje kolesarske majice?
“Zakaj bi snemal, če bolje pišem?” Zelo dobro povzeta poanta osnovne težave Absurdistana: medtem ko v normalnem svetu deluje pravilo selekcije po konceptu povpraševanja in ponudbe (beri: obdržijo se zgolj tisti, ki nekaj dobro počnejo), v deželi zbirokratiziranega VIPovstva, klientelizma in nepotizma niti približno ni pomembno, kako kdo kaj počne. Važno, da je zadeva sebi namen. Vsak idiot lahko prepeva, vsak bebec piše debilizme na facebooku (ali celo blogu), vsakršen psihopat je lahko šef ali politik. Pravzaprav še dlje pride, če je kreten. Ah, moja dežela.
Po mojih izkušnjah v džungli interneta tudi globalno vlada precejšen kaos na tem področju. Kolikor se mi ljubi redno sledim vlogom na področju športne opreme in situacija je grozljiva, vsaj na velikih trgih namreč ni nič bolje kot tu ali pa je še slabše. Razumel bi, če bi taki pajaci dobivali na tisoče dolarjev honorarja, ampak večinoma dobijo samo čevlje. In potem bralstvo mene drka, da nisem dosti kritičen (paradoksalno pa so nekateri oglaševalci prepričani, da sem še preveč).
Je pa res, da se samo pri nas taki fičfiriči prebijejo v medije in postanejo Nekdo.
En cas sem delal tudi video produkcijo za enega vlogerja, ceprav moram priznati, da sem bil dost zelen, je pa bil tip se bolj amaterski od mene. Na hitro sma zmenla v nekem ktv baru, zadeva mu je odlicno laufala, placal je postenih 20 zelenih na uro. Slisal je za mene, denar je padal z vseh strani, ni blo kaj za razmisljati. Na koncu je tip postal profi, na oko bi ocenil, da dela preko 200 cukov letno, meni je blo pa itak vse skupaj hec. Folk tudi mene poriva za vlogerja, ampak nisem native speaker, ne kitajscine, ne anglescine. Pa zdaj sem itak v dolgocasni evropi. Kar mi je res zal, da nisem zagrabil pri dveh kanadcanih. Tipa sta obogatela z droni. Na jugo tajvana, kaoshung, mata ze pravo fabriko. Gore v ameriki so cisto ponoreli. Marza pa taka da se ti zrola. Res mi je zal, ne samo zaradi denarja, stvar je blazno zanimiva.