Pa smo spet v tistem delu leta, ko kolesarimo samo še zato, ker pač radi kolesarimo. In ne tudi zaradi prijetnih temperatur, modrega neba, dolgega dne, lepih razgledov ali zato, ker bi radi Vršič odpeljali pod 45 minut. Na lepem bomo švicali pod džubini. In končno bomo spet nosili čelade – čeprav ni treba pretiravati; danes sem opazil kolesarja na običajni specialki s kronometrsko čelado. Zdaj pa je ravno tisti čas, ko nase navlečemo res neverjetno število kosov oblačil in zaščitne opreme. Poglejmo od glave do peta: čelada, kapa, očala, spodnja majica, majica, rokavi, brezrokavnik, rokavice, hlače, hlačnice, nogavice, šprinterice, prevleke. Trinajst oziroma devetnajst različnih kosov, odvisno od metodologije štetja. Kakorkoli, jaz sem jih v petek po drugi metodologiji štetja včeraj oblekel samo dvanajst.
Ogledal sem si traso kolesarskega maratona Ljubljanica, ki, paradoksalno, večino časa pa vodi ob Savi, Reki in Besnici. Te ceste dobro poznam in po mojem je trasa odlična – če je cesta med Dolskim in Litijo zaprta –, z nezahtevnim začetnim delom in dvema klancema v zaključku.
Ker Zoran dela, je treba na vzhod Ljubljane po Roški in Poljanski cesti, sem pa nazaj grede ugotovil, da je Hradeckega za kolesarje še prevozna. Z Litijske se zavije na Vevče, mimo papirnice, in verjetno čez tiste tračnice, ki potekajo vzporedno s cesto, in mi gredo tako na živce, da raje peljem naravnost in med ulicami do silosa. Do Dolskega je ob desnem bregu Ljubljanice in potem Save lepo, potem pa niti ne. V teh koncih vozi po cesti preveč potencialnih morilcev in prav takega sem imel, že drugič v štirih dneh, priložnost srečati pod Hotičem, kjer je v tridesetih sekundah, kolikor sem ga lahko opazoval, z dvema amaterskima manevroma življenjsko ogrozil vsaj tri udeležence v prometu.
Do Litije je torej treba imeti oči na hrbtu, je pa res, da se lahko po desni strani Save peljemo po asfaltu še vsaj do Jevnice, če ne celo do Kresnic – ne spomnim se dobro –, žal pa je potem pred Litijo precej odvraten odsek makadama. Zanimati so me pa začele ceste po hribčkih severno od doline – Zagorica, Križevska vas, Zalog pri Kresnicah in do Slivne ter možnosti spusta v Moravče čez Katarijo –in če kdo pozna tamkajšnje razmere, bom vesel opisa.
Kakorkoli, v Litiji se zavije v Šmartno pri Litiji, na britofu se natoči vodo in skoči na Trebeljevo, dol v Besnico, kjer je bilo spet najbolj mraz, 12 stopinj, in čez Pečarja nazaj v Ljubljano na JEDU hot dog v newyorškem stilu.
Nisem se pretirano silil, a sem prišel okoli kar hitro, tako da skoraj ne bi potreboval lučke. Po Litijski me je za motorjem potegnil Matej, od Dolskega do Senožeti sem imel za tovornjakom tri kilometre povprečno hitrost 66 kilometrov na uro in tam po ravnini dosegel tudi maksimalno hitrost1, pred začetkom vzpona na Trebeljevo pa sem se štiri kilometre vozil za traktorjem v ravno pravem tempu. Če bi šel traktor do vrha, bi naredil res dober trening.
Trasa: Ljubljana–Vevče–Zalog–Podgrad–Dolsko–Litija–Šmartno pri Litiji–Malo Trebeljevo–Besnica–Pečar–Ljubljana
Razdalja: 81,40 km
Višinska razlika: 600 m
Čas vožnje: 2 uri 37 minut
Skupni čas: 2 uri 44 minut
Maksimalna hitrost: 75,20 km/h
- Ne počnite tega sami. [↩]
5 komentarjev
Po desni strani Save je od Kresnic asfalt proti Pogoniku še kakšne tri kilometre, do cca. tam kjer cesta prečka progo. Kako daleč se potem razteza makedam pa ne vem.
Cesta Dolsko- Zagorica križevska vas je asfaltirana do Križevske vasi. Potem je pa nekaj makadama do Velike vasi. Kako je naprej po vaseh ne vem, ker dalj od Križevske še nisem bil. Se je pa treba pazit lokalcev, ki radi tiščijo gas po ovinkih od Kamnice do Klopc. Včasih slišimo cviljenje gum po celi dolini. No sicer je pa polno takih norcev tudi na regionalki, kar veš tudi sam.
Jesen mi je, ce ne bi bilo nadlezno hladno in ce dnevi ne bi bili prekratki za popisarnisko kolesarjenje, prav vsec. Sezonskih kolesarjev prakticno ne vidis vec, ceste (in tukaj tudi kolesarske steze) imas lahko skorajda zase, pod kolesi sumi listje, barve so drugacne in pocutis se precej bolj ekskluzivno, saj ves, da se je vecina bubrekov ze zavila v loj. 🙂 Jesensko in zimsko kolesarjenje je za taprave die heartse!
Med rampami in gradom je cca. 500 m makadama.
@Murovica: Hvala. Bom preizkusil. To je zdaj obdobje, ko ni časa in vremena za resne ture, in lahko raziskuješ take zadeve.
@Zefi: Katere rampe in kateri grad 🙂
@Boki: Saj, dokler temperature ne padejo pod 12 stopinj, je še čisto solidno. Predvsem pa lahko res potem vsem pametuješ, da pravi kolesarji gonijo celo leto 🙂
Odvratni odsek makadama ki ga omenjaš med Kresnicami in Litijo je dolg 500m, konča se nad železniškim tunelom pri gradu Pogonik.
Po pravici povedano niti ni tako odvraten, ga vozim 10x tedensko s specialko. Vsekakor bolje kot čez Hotič po magistralki 🙂