Sitnež

Glede na trditve bližnjih si upam trditi, da sodim med bolj vljudne in da bonton včasih spoštujem do te mere, da se socialističnega ogovarjanja vajenemu slovenskemu življu včasih zdim smešno konzervativen. Damam odpiram vrata, starkam pomagam prenašati težke vrečke, v krčmah se mečem pod mize in pobiram kovance celo tistim, ki sedijo več metrov stran, najbolj začudenih pogledov pa sem deležen, če na avtobusu ženski odstopim sedež, ki to celo sprejme kot žalitev. Zoprne so predvsem tiste med petindvajsetem in tridesetim, morda petintridesetim letom. Po mojem gre za not a girl, not yet a woman kompleks, kajti mlajše se zadovoljno hihitajo in mislijo, da se na zobe mečem zaradi njihove lepote, starejše se pa konec koncev že počutijo kot dame. Le tiste vmes furajo pretiran imidž emancipiranih žensk.

Zaradi teh opažanj me toliko bolj vznemirjajo intervencije varnostnikov, zaradi katerih se praktično ne morem več normalno gibati, saj zaradi moje načelnosti počasi zmanjkuje trgovin. Nazadnje se je zgodilo v Konzorciju Mladinske knjige na Slovenski, kjer sem se za kratek čas poigral z razstavljenim1 Applovim računalnikom. Poklikal sem po programu za oblikovanje fotografij in montažo filmčkov, potem pa sem preizkusil še Safari. Isto sekundo mi je zatežil varnostnik, ker da računalnik ni namenjen brskanju po internetu, ampak , kot se je izrazil, preizkušanju. Popenil sem in mu razložil, da prav to počnem, a s tipom, ki je za internet verjetno slišal le v zvezi s porniči, se je težko pregovarjat, zato sem dvignil roke in nadrl prodajalko, zaradi česar sem se moral, ko sem ugotovil, da ni nič kriva, opravičevati.

Že pred tem se je zgodilo v Big Bangu, kjer sem mulca, ki je sedel na svojem stolčku, kot da moram jaz skakat okrog njega, namesto obratno, povprašal po “damski torbi za 17-inčne prenosne računalnike”. Čeprav sem bil tam z damo, je začel mulc stresati debilne komentarje, češ, da še ni slišal za damske 17-inčne prenosnike in da takšne torbe ne obstajajo. To je seveda neumnost, poleg tega pa blefer, ki nima pojma o računalništvu, nima kaj komentirati damskosti, sploh pa ne v družbi ženske, ki ga prekaša praktično v vsem in morda prenosnik z velikim zaslonom potrebuje za kaj drugega kot za nabijanje najnovejše Lare Croft.

Kaj je naredil, na presenečenje vseh tistih, ki ga prvič vidijo, prijazni Chef? Nič, vljudno se je režal bebastim dovtipom in se šele zunaj spomnil, da ga je spet zajebaval debelušni dvajsetletnik. Ja, zezat se me spravi vsak zakompleksan revež, ki mora delat v soboto do devetih zvečer, pa ne samo to, celo nategnejo me, ker se mi ne ljubi za vsako figo pregovarjat z njimi!

Da sem se zaradi teh dogodkov odločil nekoliko spremeniti slog oblačenja, je šele druga najhujša posledica zajebancije naših trgovcev in njihovih zaposlenih, bodisi outsourcanih varnostnikov, bodisi faliranih štromarjev – prodajalcev računalnikov. Bistveno hujša posledica je možnost, da postanem načelen sitnež, stranka, ki jo prodajalci opravljajo na čikpavzah . Ne bom a priori tečen, saj sem ja vljuden in k trgovcem vedno pristopim prijazno, a ob bebastih štosih in nategunskih nasvetih bom zezal nazaj – neusmiljeno, trdo, a inteligentno. In zgolj v opozorilo: znam biti zelo zoprn, iz besednih dvobojev pa praviloma izhajam kot zmagovalec, nikoli pa kot poraženec,2 ker pač ne mislim priznat poraza. Prevečkrat so me že nategnili in ponižali, da bi se še kdaj pustil, sploh zato, ker se nikoli nisem tako grdo vedel do nobene, še tako tečne stranke!

1. Eksponiranim, da ne bo pomote. [↩]
2. Vkolikor nimam opravka z ženskami, tam ne morem garantirat ničesar! [↩]