Sestra od hudiča

Predstavljate si, da pridete k frizerju. Ugotovite, da pred vami čaka pet ljudi, vi pa nimate prav veliko časa. Predstavljajte si, da frizerja vprašate, čez koliko časa vas bo lahko ostrigel. Ker odgovori, da bo malo za počakat, mu vljudno postavite podvprašanje, ali bo to čez pol ure ali čez dve uri. Tega vam ne pove, ampak še enkrat odgovori, da bo treba počakati. Ko ga to čez deset minut vljudno vprašate še tretjič in se ob tem celo opravičujete, ker ste nekoliko sitni, ampak da se vam nekoliko mudi, vas ob tem posmehljivo vpraša, če ne vidite, da je gneča in da pač počakajte, da pridete na vrsto.

Kaj takega se mi pri frizerju še ni zgodilo.

Zakaj se mi potem vedno dogaja v zdravniških ambulantah javnega zdravstva?

Dovolj velik šok je bil že to, da sem bil na ginekološkem oddelku¹ edini moški med petnajstimi ženskami. Ker so me zaradi trkanja na vrata medicinske sestre že večkrat nadrle², sem za navodila glede ustreznega postopka prosil partnerko, sicer zaposleno v zdravstvu, ki mi je sporočila, da naj bi se postopek pridobivanja recepta – ki ne omogoča vnaprejšnjega naročanja – začel s trkanjem na vrata. To sem naredil in čez nekaj časa je sestra izstopila zaradi nekega tretjega razloga. Ko me je videla, vsega kosmatega in zelo očitno moškega, se je od zaigranega začudenja skoraj sesedla, potem pa je pogovor potekal točno tako, kot sem opisal v zgornjem odstavku.

Ko se mi je začela posmehovati, sem se nekako zadržal in ji dostojanstveno oponesel, da sem zelo zaposlen tudi jaz. Seveda ji je bilo za to prav malo mar. Če bi se mi z blefiranjem, da je še bolj zaposlena kot je v resnici, pred oči prikazala še tretjič, bi izgubil živce, zato sem se pobral.

S tem je seveda dosegla svoje.

Res je preneumna, da bi se zavedala svojega poslanstva, ne pa tudi tako neumna, da ji ne bi bilo jasno, da je praktično nedotakljiva. Poudarjam, da sem bil vljuden, kot le morem in poudarjam, da zmorem biti vljuden kot redko kdo te čase. Zavedam se, da ima medicinsko osebje veliko dela in da ima opravka tudi z nesramnimi ali kako drugače neprijetnimi pacientkami. Želel sem samo dobiti informacijo, ali se mi splača čakati ali raje pridem kdaj drugič.

Da ima oholo babše, ki ji je malo mar za moj čas, enako nizko plačo kot medicinska sestra, ki premore vsaj minimalne manire, je posledica solidarnosti po slovensko, ki pomeni, da jo najbolje odnesejo tisti, ki so najslabši. Ohranjanju tega sistema na področju zdravstva se v Sloveniji reče boj za ohranitev javnega zdravstva³, za kar se borimo kljub temu, da imamo pacienti zasebnikov koncesionarjev, neprimerljivo boljše izkušnje – za popolnoma enak denar.

Če bi me sestra pri mojem osebnem zdravniku nadirala na tak način, bi verjetno še isti dan izbral drugega zdravnika. Sestri v ZD Vič je pač vseeno. Tako kot bi bilo vseeno frizerki, če bi delala v javni frizerski ustanovi in bi enako zaslužila ne glede na to, ali stranke nadira ali jim ponudi skodelico kave.

Zakaj je tako? Ker je paciente zdravstvenega osebja strah, je prevelik del zaposlenih še naprej prepričan, da so bogovi – v kakršnekoli barve uniforme že – nadrejeni pa jih zelo verjetno ocenjuje kot odlične. Če plačujete zdravstveno zavarovanje, zdravstvenemu osebju niste dolžni ničesar drugega kot spoštovanja do njihovega znanja in truda. Tako kot natakarji, so tudi medicinske sestre v službi zato, da služijo tistim, ki jih plačujejo. Najmanj kar pričakujem, je normalen odnos namesto bevskanja.

1. ZD Ljubljana – Vič-Rudnik [↩]
2. Dobesedno nadrle, ampak to skoraj gotovo poznate. [↩]
3. Ohranjanju tega sistema pri privatizaciji gospodarstva pa ohranjanje državne srebrnine in boj proti privatnim šolam boj za javno šolstvo [↩]