Servis brez konkurence

Skozi leta sem uničil toliko telefonov, da bi me lahko izpostavili kot enega glavnih povzročiteljev onesnaženja z nevarnimi odpadki, res pa je, da so se večinoma pokvarilii sami od sebe. Z eno izmed predpotopnih izvedenk sem se kakšne pol ure kopal v slani vodi, eden je pristal v mešanici alkoholne in energijske pijače, enega pa sem razbil v jezi, a šele potem, ko je že nehal opravljati večino funkcij. V Maroku pa je zaradi spleta nesrečnih okoliščin trd pristanek doživel Huawei. Posledice udarca so se začele kazati šele naslednji dan potem pa je bilo čedalje huje, dokler mi ni crknil v najbolj neprimernem trenutku.

Najbolj me zjezilo, da razvijalec ni pomislil na možnost, da telefon z okvarjenim zaslonom brez vsake pameti samodejno kliče naokoli ne da bi lastnik to sploh opazil. Napravo je namreč mogoče ugasniti samo s potrditvijo prek ikone na zaslonu, baterije ni mogoče odstraniti, kartico SIM pa samo z ustreznim orodjem. Tako je, če elektronske naprave načrtujejo odrasli nedonošenčki.

Ob prvem klicu na uradni servis, to je Teleray, sem izvedel, da nov zaslon stane 95 evrov in da popravilo, če je del na zalogi, traja en do dva delovna dneva. Po ugotovitvi, da je na zalogi, sem izvedel, da v resnici stane 110 evrov. Prišel sem se še isti dan, v petek, 22. aprila popoldne. Strošek je bil po novem 115 ali 116 evrov, popravilo pa naj bi bilo izvedeno po praznikih. »Torej v četrtek, 28. aprila?« (dva do trije delovni dnevi). »Oh, to pa ne, gospod, po prvomajskih praznikih.« Na vztrajanje, da je to pet delovnih dni in ne največ dva, kot mi je bilo obljubljeno, je odgovoril, da so žal prazniki, ko so serviserji na dopustih.

Ocenjujem, da menjava zaslona izkušenemu serviserju ne more vzeti več kot pol ure časa, ampak kaj mi je bilo storiti, razen če bi poiskal fušarja, kar se mi ne ljubi, ali telefon s pomočjo Youtuba popravil sam, kar se mi ljubi še manj.

V torek, 3. maja sem dobro uro pred zaprtjem servisa, tik preden bi jih poklical, dobil SMS obvestilo o strošku popravila 117,07 EUR s prošnjo za potrditev po telefonu ali elektronski pošti. Čeprav sem zelo dobro pismen, tega obvestila nisem natančno razumel in nisem vedel kaj naj bi potrdil. Po telefonu sem izvedel, da Kitajec sploh še ni popravljen in da so pet celih delovnih dni potrebovali samo za identifikacijo že znane težave, od mene pa želijo dobiti samo potrditev tistega, za kar smo se dogovorili že davno pred prazniki. Ob tem sogovornik sploh ni razumel, zakaj sem po enajstih dneh težav z domačimi rezervnimi, le pogojno funkcionalnimi telefoni nekoliko siten.

Telefon naj bi bil popravljen čez en ali dva dni – če je rezervni del na zalogi. »Informacijo, da je na zalogi, sem dobil že 22. aprila.« Spet je preverjal zalogo in ugotovil, da imam prav. »Torej lahko aparat prevzamem jutri?« Da o tem ni prepričan, da se bo morda izšlo popoldne in da bom o tem obveščen. »Prosim, poskrbite, da ne bom razočaran.«

Cena vključuje tudi pol delovne ure, ki stane 25 evrov, da si ta čas nekdo vzame, pa do identifikacije problema mine pet dni in potem še šest ur delovnega časa, da zaslon dejansko zamenja. Ker se jim to zdi povsem normalno, se resno nagibam, da bi v posmeh garanciji naslednjič raje poiskal šušmarja.

Glede na količino materiala se mi cena popravila vseeno ne zdi tako visoka. Zaslon namreč vključuje večino delov, tudi baterijo, in tehta okroglih 100 gramov – cel telefon pa samo 48 gramov več.