Sedem ur brez kolesa

Danes sem se po dolgem času spravil na kolo za pet in ur več. V eminentni družbi. Eden je že včeraj prevozil isto, 180 kilometrov dolgo traso čez tri alpske prelaze, drugi, ki je včeraj storil enako, naj bi se pridružil nekje na poti, tretji pa slovi kot večkratni kralj Strave na klancih v ljubljanski okolici. Obetal se je torej poskočen dan, a sem zaradi skrivnostnih tehničnih težav na precej zapleteno sestavljenem kolesu, ki sploh še ni v prodaji, in ga uradno sploh ne vozim, raje zavil domov že v Podutiku.

Eno je, če ne dela zadnja zavora. Ker ne dela. Nekaj drugega pa je, če se ni mogoče zanesti niti na prednji del kolesa. In se ni mogoče. Iz neznanega razloga. Kolesarska industrija je že na točki, ko človek v domači delavnici ne zna popraviti kolesa.

Do pol enajstih sem tako prevozil pičlih petnajst kilometrov, vrhunec izleta pa je bila kofrontacija z zmenetom za volanom mestnega avtobusa linije 14 z registrsko tablico LPP-167, ki je najprej tik pred menoj zavrl, ko sem ga prehitel, se je pa še razburjal. To je posebnost slovenskih voznikov motornih vozil. Mislijo, da kolesarji ne bi smeli prehitevati. Menda je bila težava v tem, da sem prehiteval, ko naj bi nasproti prihajal avto. Ki je bil tako daleč, da se ga skoraj ni videlo.

Doma sem potem pospravil, peljal psico na daljši sprehod in si privoščil kavo pri Žabarju, malical in še dobre tri ure delal. Okoli petih sem se zavedel, da bi, če bi imel brezhibno kolo, še vedno teptal pedale, verjetno nekje med Kamnikom in Ljubljano.

In to se mi je zdelo popolnoma nerealno.

Nič čudnega, da ljudje ne razumejo kako je mogoče presedeti na kolesu štiri, pet, šest, sedem ur. To je res brutalno dolgo. Ampak s sedežem med nogami in balanco v rokah mineva čas hitreje.