Še o bosanskih policistih

Na lanskem potovanju v Bosno je bila edina bosanska avtocesta še bistveno krajša kot letos. Magistralka med Slavonskim Brodom in Sarajevom se vleče kot ponedeljek. K sreči je dobro trasirana in lahko z boljšim avtomobilom ves čas varno prehitevaš. A vseeno smo se na enem odseku vsaj dvajset kilometrov po prašni cesti pomikali s polžjo hitrostjo. Potem sem iz čiste nervoze na prazni ravni cesti prehitel dva avtomobila. Nekaj sem moral narediti, sicer bi od dolgčasa zaspal. Isti trenutek, ko sem zavil nazaj na levo, je predme skočil policist z loparčkom.

Trdil je, da sem prehiteval čez polno črto. Poledal sem po prašni cesti, a črte nisem videl. Niti polne niti črtkane. Ko sem mu to vljudno povedal, je pokazal na hrbtno stran table, ki je stala nazaj ob cesti, češ da na njej lepo piše, da je prehitevanje prepovedano. Jebiga.

Povabil me je k policijskemu avtomobilu, seveda Golfu dvojki. Ko je na počečkan listič počasi čečkal moje podatke, sem računal, koliko mu moram vtakniti v žep glede na težo prekrška, njegovo oceno vrednosti avtomobila in s tem debeline moje denarnice in ocene njegove mesečne plače.

»em, a, t, e, j,” je godrnjal, ko je počasi prepisoval z vozniškega dovoljenja. “Kaznu morate platiti u Kakanju …«

»Mogu li platiti vam?«

»Nije muguče na licu mjesta, trebate ići u Kakanj.«

Potarnal sem , da mi to vzame ogromno časa in da bi raje plačal njemu, a je bil neomajen. Pričakovati, da bo vzel podkupnino, je bilo očitno odveč. Je pa rad poklepetal z menoj, še vedno si je namreč zapisoval priimek, in izvedel, da sem turistični novinar in da grem v Sarajevo in da pišem reportažo o njihovi deželi. In da se mi v Kakanj ne ljubi, ker mi to vzame vsaj eno uro dragocenega časa.

Pogledal je kolega: »Šta čemo?«

»Pa ne vidiš?«mu je odgovoril. »Novinar je, žuri mu se, naravno!«

In mi je, še preden je na odrgnjen pildek do konca napisal datum rojstva, vrnil dokumente in mi zaželel srečno pot. Plačal nisem niti marke

---

Letos sva šla s Florjanom v Bihać. Čeprav je v Bosni in Hercegovini hitrost v naseljih načeloma omejena na 60 km/h, so ponekod omejitve tudi 40 km/h. Večinoma po nepotrebnem. Tam ponavadi stojijo policisti z laserji. Tudi v predmestju Bihaća, takoj za tablo za omejitev hitrosti 40 km/h in opozorila na radar. Zaradi tega sem hitrost prilagodil, a nisem gledal na števec. Loparček. Menda sem vozil 63 km/h. Tega nisem verjel, še manj Florjan, ki je celo spremljal števec in videl, da sem celo vozil po omejitvi ali samo malo hitreje. Vseeno sem se odločil, da bom s policisti ravnal v rokavicah.

Tako mi je bilo pred njima iskreno žal, da sem vozil prehitro . Zanimalo ju je, kje bova spala, povedal sem mu, da v kampu Orljani, za katerega ne vem točno, kje sploh je. »Nema problema, ja ću reći sve, samo da vam napišem kaznu.« Prijazno. Še preden je karkoli napisal, mi je razložil, da bom moral kazen, cifra je bila spet smešno nizka, plačati na banki ali na pošti. Odločil sem se za preverjeno taktiko in mu razložil, da sem turistični novinar in da pišem reportažo o njihovi zemlji in da moram biti naslednjega dne dopoldne že v Ljubljani. Pošte so bile zvečer že zaprte, zjutraj se pa odprejo ob osmi uri, ko naj bi bil že na poti. Z veseljem bi plačal kar policistu, ampak tudi ta ni hotel vzeti niti marke. Tako je samo potrdil, da Bosanci ne jemljejo podkupnin. Vsaj ne od novinarjev.

Kakorkoli, spet sem se gladko izmazal, češ da mi nočejo povzročat težav in da naj vnaprej vozim previdno. Seveda sta mi tudi nazorno razložila pot do kampa, kamor pa kasneje sploh nisva prišla, ker sva se ga nacukala.

Zaradi takih malenkosti imam rad Bosno.