Mama je shranila večino mojih osnovnošolskih spisov predmetne stopnje in danes objavljam moje prvo znano ohranjeno besedilo. Obnova zgodbice o skromnem mišku se mi zdi slogovno obupna, a očitno je to domet enajstletnih mulcev – v osnovni šoli sem namreč blestel kot eden najboljših piscev spisov. Pretipkal sem jo z napakami vred, tudi tistimi, ki jih tovarišica Mojca Ljubič – neverjetno, da se spomnim njenega imena – ni našla. Kot je razvidno iz skena, je bil spis brez napak.
Mimogrede: mišek je bil tepec. Seveda bi moral postat kralj.
1. šolski spis
Se me kaj bojite?
Obnova pravljice
Pri teti Pavli so živele miši. Nekoč pa je ena izmed miši ukradla najmanjšemu mišku koruzno zrno. Mišek je cepetal in vpil, da naj mu tat vrne zrno. Miši pa so se smejale in se norčevale iz njega. Ker se miška ni nihče bal, se je le-ta splazil iz luknje in vzel robce tete Pavle. Robček si je poveznil na glavo in se pognal na miši. Vpil je, da je »strah«, toda miši so se mu le smejale in mu povlekle robček z glave. Najmanjši mišek je osramočeno zbežal iz luknje in našel muf tete Pavle. Oblekel se je vanj in skočil med miši. Mijavkal je in oponašal mačka. Miši so se zdrznile, vendar so takoj ugotovile, da se pod mufom skriva mali mišek. Norčevale so se iz njega, zato je mišek zopet zlezel iz mišje luknje. Povaljal se je v perju, skočil me miške in se pretvarjal, da je jastreb. Miši so se norčevale iz njega, ker pa mali mišek ni odnehal, so mu perje na silo potrgale s telesa. Tedaj so se zaslišali koraki. Zamolklo je udarjalo in mi miši so se skrile globoko v luknjo. Mali mišek pa se ni znajdel. Nebogljeno je stal na podu, sredi sobe, koraki pa so bili vedno glasnejši. Mali mišek si je mislil, da je tako in tako konec in ostal je v sobi. Odprla so se vrata in vstopila je teta Pavla. Zakričala je, ko je zagledala miška in povzpela je na stol. Mišek se je ustrašil ravno toliko kot teta Pavla in stekel je v mišjo luknjo, kjer je bil najbolj varen. Teta Pavla pa je prestrašeno stekla iz sobe. Čez nekaj časa so iz lukenj pogledale radovedne mišje glave. Čestitale so malemu mišku, saj jih je rešil tete Pavle. Miši so hotele imeti malega miška za kralja, ta pa je ponudbo zavrnil. Želel je le imeti zlato-rumeno koruzno zrno, katerega so mu miši ukradle. Tat je zlezel v luknjo in od tam privlekel zrno. Bilo je še nedotaknjeno in mišek se je veselo spravil nanj.
9 Komentarjev
Matejček, le tako naprej !
Očarljivo!
…– neverjetno, da se spomnim njenega imena –…
Čisto resno me zanima – ali se vi ostali ne spominjate imen in dogodkov? Jaz se spomnim vsake tovarišice, sošolca, dogdka itd. Ampak do potankosti. Pa ne samo iz šole.
Še marsikaterega sošolca se ne spomnim, kaj šele učiteljic.
Mene pa najbolj fascinira pisava. Vsi smo tako pisali tam nekje do konca osnovne šole, danes pa ne vem, če bi sploh še znal vse pisane črke prav napisat. 😮 A danes še učijo otroke pisanih črk?
Drugače pa se jaz iz osnovne šole ne spomnim praktično ničesar več, samo nekaj sošolcev znam naštet in kakšno tovarišico. Razen tega pa čista tema. 😮
Vsak teden bom objavil po en spis in vidi se, da se mi je pisava z leti lepo kvarila. Še vedno pa v osnovi pišem podobno kot v osnovni šoli, samo da je iz moje pisave menda zelo očitno, da sem hiter, odločen in skrajno zajeban človek.
Danes otroke še pišejo pisanih črk, sem pa zadnjič bral, da nameravajo to ukinit na Finskem. To je za moje pojme skrajno debilno in sploh ne razumem, kako lahko to predlagajo normalni ljudje.
Kot je že Chef omenil, te še učijo pisanih črk. In upam, da ne bodo tega ukinili. Jaz sem s pisavo skrajno nazadoval, celo do te mere, da mi ni všeč, ampak dejansko je nimam kje trenirati. Na papir napišem kvečjemu en stavek na mesec, če sploh.
Pa ne da si hodil na Oskarja Kovačiča?
Točno tja, vseh osem let.