Saška Švica

Če izvzamem Berlin, sem tokrat prvič v vzhodni Nemčiji. Navsezadnje se je izkazalo, da Dresdna žal ne bom videl, nas je pa zato že prvi dan študijskega potovanja v okviru Workshopa Zentraleuropa navdušila narava Saške Švice. Iz Ljubljane smo s kombijem startali ob 2.30. Zjutraj. Še bolj neverjetno je, da smo z letalom potovali na relaciji Gradec–München–Dresden, kar se zdi popolnoma nelogično. Je pa res, da je bil let prijeten …

… in da smo na letališčih izgubili kar najmanj časa. Izkazalo se je, da Bad Schandau, kjer smo nastanjeni, sploh ni tako blizu Dresdna. Od letališča je oddaljen dobrih štirideset kilometrov, ampak zdi se trikrat toliko. V vzhodni Nemčiji pač niso gradili cest in vlačili smo se po eni najbolj neverjetnih tras vsega sveta. Taksist je vedno znova zavijal na najbolj stranske ceste, po obvozih, asfalt je napokan skoraj kot v Sloveniji … no, vseeno bistveno manj.

Da sem v družbi treh žensk, vpliva name precej nenavadno. Kar naprej me tišči lulat in kar naprej bi se rad sladkal, tako da sem si za začetek v mestu privoščil torto Schwarzwaldsahne in kakav s smetano.

Spimo v hotelu Elbresidenz Bad Schandau, ki je ena največjih stvari, kar sem jih kdaj videl. To je zabavno sploh v času, ko se slabih 150 udeležencev dogodka z nekaj majhnimi dvigali naenkrat pelje v pritličje. Hotel je zraven cerkve sv. Janeza, zaenkrat še nisem slišal zvonov, a pustimo se presenetiti.

Je pa res, da je moja soba na drugi strani trga, tako da gledam Labo. Ob tem balkonu si skoraj zaželim, da bi bil kadilec. Ker nisem, nimam tam kaj početi, sva pa zato s kolegico že ob sedmih zjutraj preizkusila tekaško traso ob nabrežju.

V nobel hotelih me moti predvsem preobilica blazinic in pregrinjal na postelji, ki se zdaj vulgarno valjajo na stolu.

Malo luksuza sem ter tja ne škodi, čeprav imam najraje hotele s štirimi zvezdami. Zanimivo pa je, da je internet v ključen v ceno nočitve. Pohvalno. V skladu s trenutnim feminilnim razpoloženjem sem si pred spanjem roke namazilil z losjonom za roke, ki je delal družbo žajfi in nekakšni kremi.

Kot sem že omenil, je Bad Schandau prikupno dolgočasno mestece.

Malo manj je prikupno med poplavami. Pozorni bodite na leseno tablico na steni leve hiše – do tja je segala voda leta 2002. In to sploh ni blizu Labe.

Če ste že tam, si lahko ogledate prikupen naravoslovni muzej v informacijskem centru Narodnega parka Saška Švica. O narodnem parku ne morem pisati, ampak na prvo oko je krasen, mestoma spektakularen. Ko pridem naslednjič, bom z avtom in s Pippo. Možnosti za pohodništvo so, kot je videti, skoraj neomejene, dobre smeri najdejo tudi športni plezalci. Saška Švica je tipičen primer kako bi se lahko v smeri turizma razvijala tudi Slovenija, če ne bi gospodarstvo temeljilo na komunistični miselnosti, da je pomembno samo zagotoviti nekaj služb in zapraviti denar iz takšnih ali drugačnih finančnih mehanizmov. Včeraj smo večerjali v tej restavraciji tukaj. Hrane ravno ne bom hvalil, vina tudi ne, hotel je kot da bi se klatil po slovenskih zastarelih turističnih destinacijah, torej arhitekturno grd, ampak razgled je neprecenljiv. Danes gremo na pot po okolici. Hrane je bila  sicer kičasto aranžirana, vendar brez pravih idej … v Nemčiji pač najbolj paše Schweinebraten mit Salzkartoffeln und Rotkohl. In seveda pivo.