Samec

S samskimi tridesetletniki je tako kot s teritorialnimi samci: zanje ni počitka. Zato, da ostanejo v igri, morajo biti vedno na preži na več frontah, pripravljeni na spopad z nasprotniki in za naskok samice. Zato, da jih bo okolica smatrala za zaprisežene samce in ne za moško različico starih devic, morajo ob vsem tem pred javnostmi še spretno blefirati, da so normalni. Starše morajo tolažiti z mislijo, da jim bodo nekoč vendarle dali vnuke, med prijatelji morajo dajati vtis, da so spolno aktivni kot Tiger Woods in pred potencialnimi kandidatkami, da čakajo na pravo, a obenem niso obupani.

Lahko si mislite, da je tako življenje strašno naporno. Ne olajša ga niti okrnjena izbira, ki spominja na prodajne police v severnokorejskih supermarketih. Artiklov je malo, obstoječi pa imajo bodisi pretečen rok trajanja bodisi stvarno napako. V teh razmerah se marsikdo zlomi. Redki vzdržijo, drugi pa se zapijejo ali uteho iščejo v prekomerni športni dejavnosti, tretji v paniki pobirajo kar je pač na voljo na portalih, dogodkih in aplikacijah za samske ali v najboljšem primeru v fitnes centrih, na duhovnih vajah in po trendovskih barih.

Najboljša rešitev je pomiritev s samskim stanom in popoln umik v absitnenco, a težava je v tem, da ni trajna, saj je motečih faktorjev enostavno preveč. Nekatere zmede že pogled na oglasne panoje za žensko perilo, drugi začnejo početi neumnosti že po tretjem pivu, tretji se zaljubijo v sodelavko. Najboljša rešitev bi bil vstop v meniški red. O tem sem nekaj časa razmišljal, a nisem našel ustreznega reda, samega sebe namreč vidim kot navihanega meniha – pivovarja, obenem pa je daljše obdobje laičnega samskega življenja precej udobna etapa v človekovem življenju, ki bi jo po mojem moral prevoziti vsak, ki da nekaj nase.

Ko se po nekaj tednih umiri libido, postane življenje kar se da preprosto. Znanci imajo otroka in kredit na enoprostorca , samec pa, odvezan vsake odgovornosti, zvečer srka pivo in njegova edina zagata je vprašanje, s kom bo preživljal novo leto in poletni dopust, kar sta ob ležanju v bolnici edini situaciji, ko se lahko pravi samec dejansko počuti osamljenega.

Seveda nič ne traja večno in še najmanj to velja za stanje pomiritve s samskim stanom.

Gimnazijske sošolke so me zadnjič povabile na srečanje samskih sošolk in sošolcev. Ideja se mi je zdela zabavna, nekoliko me je le skrbelo, da naj bi se pred pijačo udeležili maše z namenom, da bi samski našli svoje sorodne duše. Le zakaj? Saj vendar ne želim najti sorodne duše, še manj pa si to želi ona. Če bi bil ženska, si nikakor ne bi želel biti v zvezi s človekom mojega kova. Odločil sem se, da bom med mašo za vsak slučaj počakal v bifeju, a me je radovednost v pričakovanju dobre pridige navsezadnje vendarle prignala v kapelo. Pridige ni bilo, a je bil vsaj obred prijetno kratek.

Do srečanja s sorodno dušo nista minila niti dva tedna.

Mar bi visel v bifeju.