Sabotin

Na novogoriški hišni gori sem bil prvič dobri dve leti nazaj, in takrat je bilo v začetku septembra pasje vroče. Tudi sicer vam bodo vsi povedali, da poleti ni za hodit gor. Tak čas je pa idealen, no, morda malo kasneje, ko poženejo šparglji – in ko izpod kamnov pogledajo modrasi. Pravzaprav bi tudi v tem času raje rinil kam v gorenjsko sredogorje, a kaj, ko so poti zaradi žledoloma praktično neprehodne.

Priporočam krožno pot z izhodiščem v Solkanu. Obakrat sem šel gor po južnem in dol po severnem pobočju. Obe poti sta strmi, vendar se je po grebenu od cerkve sv. Valentina do vrha lepše vzpenjati, kakor spuščati, tista dva kilometra ravnine po spustu na severno stran pa tudi prijata, da se noge malo spočijejo. Na začetku se dobrih 500 metrov hodi po cesti Sabotin–Goriška brda, potem pa pot zavije na lepše. Malo višje cesto še prečkamo in potem po nekaj stopnicah navzgor v divjino.

Poleti diši po morju, tukaj se pač stikata alpski in sredozemski svet.

Za Novo Gorico ne bom rekel, da je med najlepšimi slovenskimi mesti. Je pa med najmlajšimi.

Na grebenu Sabotina je nekoč stal frančiškanski samostan. Ohranile so se ruševine cerkve sv. Valentina.

Razgled je krasen, a vidljivost je bila žal zanič. Videlo se je le obrise Kanina, Rombona, Spodnjih Bohinjskih gora in italijanskih Dolomitov… Do Svete gore bi lahko pljunil, ampak se ne spodobi, ker je gor bazilika Marijinega vnebovzetja.

Pa pogled nazaj, čez ruševine cerkve sv. Valentina na Vipavsko dolino.

Poti do vrha ne moreš zgrešiti. Če jo, se ubiješ. Za vsak slučaj pot na vsakih nekaj metrov kažejo konfini.

Na pivo se gre nekaj deset metrov nižje, v smeri proti Goriškim brdom, od koder pod vrh vodi tudi cesta. Vsa čast Bogdanu, ki zna povedati vse o prvi svetovni vojni na Sabotinu, ampak hrane v njegovi okrepčevalnici z muzejem ne bom hvalil. Premalo rebrc v joti, ragu za omako pa s preveč instantnimi praški. Naslednjič bom preveril stanje v planinskem domu, ki stoji zraven, a mu očitno vse goste pobere okrepčevalnica.

Zanimivejši del poti se začne tukaj. Navdušena je bila tudi psica.

Ne pozabite lučke! Severna pot vodi skozi kaverne. Rekonstruirano vojaško bivališče s trinadstropnimi pogradi je neposredno ob okrepčevalnici in planinski koči, med spustom proti Soči pa so na ogled še nekdanja poveljniška kaverna, kopalnica z betonsko kadjo in zgornja postaja tovorne vzpenjače.

Voziček bi prav prišel in če bi bili v Ameriki, bi za nekaj dolarjev verjetno tudi funkcioniral.

Tako pa je treba dol peš in se sprehoditi še tista dva kilometra nazaj do Solkana.