Kolesarjenje po puščavi je dober špas, a zahteva precej truda, zato je med ekološkimi alternativami kamela še vedno najlažja možnost. Kamela brez lastnika menda ne obstaja, tudi, če je videti, da daleč naokoli ni nikogar. Medtem, ko oslom pobeg preprečijo tako, da jim zvežejo dve ali kar vse štiri noge, in reveži ne morejo drugega, kot cepetati na mestu …
… se kamele pasejo prosto.
Óni dan smo malo pred kafeterijo Grand Erg poldrugo uro pred sončnim zahodom srečali zanimivo karavano.
Osla je s cize gnal oče, ki mu je družbo delal šestletni deček …
… njegov starejši brat pa je čez puščavo gnal osmerico kamel.
Namenjeni so bili v Douz, kakšnih osemdeset ali sto kilometrov daleč. Bolj so se čudili kolesarjem, kakor mi njihovemu načinu potovanja. Resnici na ljubo, v tistem pesku boste videli več kamel, kot biciklov. Kamelji gonjač je bil celo tako navdušen, da je skočil – ali padel – s svojega prevoznega sredstva.
Potem je prišlo do manjšega razburjenja. Mali mi je skušal izpulit kolo, stari pa je s cize nekaj dopovedal, vendar za božjo voljo nisem razumel drugega, kot tisto, kar je bilo očitno. Meter dvajset visok mulc se je namreč hotel peljat s kolesom. Begalo me je, kako bo sploh zlezel gor, ali bo dosegel pedale in ali se sploh zna peljat. Šele ko si je kolo priboril in se odpeljal kot profesor, mi je postalo jasno, kaj je nameraval. Kamele so mu pobegnile nekaj deset metrov naprej, on pa jih je z biciklom mojstrsko ujel, zapeljal okoli in jih ustavil. Na svoj manever je bil še bolj ponosen, kot sem bil jaz začuden, in po tlesku v dlan, češ, bravo, mali, ti boš nekoč zmagal Tour, je nastala odlična fotografija. Škoda, da mali nima e-maila ali Facebooka.
Potem se je z Ajdinim kolesom zapeljal še stari in veselo smo se poslovili.
Brez komentarjev