Včasih imam občutek, da se cel dan samo preoblačim. Zjutraj sprehodim psa v pohodniški ali tekaški opravi. Nadaljujem z običajno obleko za čez dan. Potem se preoblečem v kolesarska oblačila. Potem običajno spet v pohodniška ali običajna oblačila. Včeraj zvečer pa sem za konec dneva zavezal kravato.
Včeraj ob šestih popoldne sem imel srčni utrip še globoko v rdečem polju in ob pol sedmih, ko je v po Horjulski dolini letelo okoli 50 km/h, še vedno ni bilo nič bolje. Doma sem imel, še ves zaripel v obraz, do začetka koncerta točno tri četrt ure časa, da sem se oprhal, preoblekel, nekaj na hitro pojedel in da sva se s taksijem pripeljala pred Cankarjev dom. Pri zadnjem nama ni bil okajen, epsko zabit taksist, ki se je nekje iz okolice Ivančne Gorice v Ljubljano očitno pripeljal šele prvič, v prav nobeno pomoč, a to je že druga zgodba.
V dvorani sem razmišljal. Še pred eno uro sem na 140 milimetrov širokem sedežu na cesti trpinčil telo čez vse meje normalnosti, zdaj pa, otirajoč si potno čelo, ki se še kar ne more ohladiti, sedim v slovenskem hramu kulture, kjer mi boža dušo Brucknerjeva Simfonija št. 9 v d-molu. Lisici sem med odmorom omenil, da se mi zdi ta moja levitev, ki samo ponazarja brutalen življenjski tempo, kar nekam nerealna.
Rekla je, da to ni še nič. Šele takrat mi je povedala, da gre po koncertu, okoli polnoči, v K4 na Umeka.
Po Brukcnerjevi hvalnici Te Deum – vrhunsko! – si je tako oblekla še krajšo kiklo in čevlje s še višjo peto ter potem celo noč poskakovala v pretemnem, prenatrpanem, preslabo zračnem in preglasnem prostoru ob nečem, kar naj bi bila muzika.
In tem ljudem se zdi kolesarjenje norost.
Da ne govorim o tistih nasprotnikih dopinga, ki približno iste učinkovine kot športniki žrejo zato, ker je to menda zabavno.
Brez komentarjev